Novice, dogodki in prireditve

Mojster Bojan Adamič se je poslovil pred 25 leti

nedelja, 1. novembra 2020

Tretjega novembra 2020 bo minilo natanko 25 let, odkar se je poslovil mojster Bojan Adamič. V njegov spomin vas vabimo k poslušanju njegove klavirske izvedbe Pozabljene melodije skladatelja Rey Nobla. Posnetek je originalni zapis na plošči, zato so žal prisotni tudi šumi.

Ob tej obletnici ga želimo predstaviti kot vsestranskega umetnika, vrhunskega glasbenika, pianista, trobentača, dirigenta, skladatelja in aranžerja različnih zvrsti glasbe, kot fotografa, pionirja slovenske popevke, jazza in šansona, pa seveda tudi kot ljubitelja športa, hitrih avtomobilov ter jadralnih letal in seveda tudi kot brata. Življenjsko in ustvarjalno pot Bojana Adamiča je pred leti na zelo zanimiv način zapisala njegova sestra Antonija Adamič Levart:

Bojan se je rodil tri leta po poroki najinih staršev, to je 9. 8. 1912 v Ribnici na Dolenjskem.

Starši so ga septembra 1918 vpisali v šestrazredno deško šolo v Ribnici. Tri razrede je končal v Ribnici, kjer je začel z učenjem klavirja že zelo zgodaj. Najin očka je bil tudi zelo glasbeno “navdahnjen” in je vodil v Ribnici pevski zbor, pa tudi kot režiser je imel v vaškem gledališču kar dosti uspeha, Ribničani pa so bili znani po svoji dovtipnosti. Imeli so ansambel, instrumenti pa so bili v glavnem “suha roba”. V tem znamenitem orkestru je sodeloval tudi Bojan, ki je dajal takt na ribežnu (to je priprava za pranje perila).

Čez devet let po Bojanovem rojstvu sem se rodila prav tako v Ribnici. Po pripovedovanju mame je bilo prvo srečanje Bojana z menoj takole: “Kaj ste pa tako majhno punčko kupili!” Kot svojo sestrico me je dobro sprejel, brez ljubosumja, in bil moj zaščitnik vse življenje. Razumela sva se čudovito in v življenju se nisva nikoli skregala, ker se z njim to sploh ni dalo.

V tistih časih, ko je Bojan odraščal v Ribnici ni bilo gimnazije, zato so najini starši sklenili, ker je bil tudi oče službeno premeščen na davčno upravo v Ljubljano, da se preselimo. Hišo v Ribnici so prodali in leta 1922 kupili hišo v Ljubljani na Bohoričevi ulici štev. 12, kjer je v sosednji hiši potem Bojan živel do svoje smrti 3. novembra 1995.

Bojan se je po končani ljudski šoli na Ledini vpisal na realno gimnazijo na Poljanah. Sošolci so se mu posmehovali, ko je tako tipično govoril po ribniško in ga oponašali. Ko je prijokal domov, pretepati se ni znal, mu je očka pomagal na tak način, da mu je skrivno zataknil za hlače šibo. Ko so na cesti začeli otroci vpiti Ribničan, Ribničan, je Bojan potegnil izza hlač šibo in parkrat švrknil z njo in napravil red za vse večne čase.

Maturiral je na Poljanski gimnaziji. Tako kot ded Avgust, je kot osmošolec na gimnaziji pri šolskih mašah igral na orgle v cerkvi pri sv. Jožefu. Njegov profesor katekizma gospod Pečjak ga je prosil za to, saj je tudi on tam maševal. Cerkev je bila vedno polna dijakov pa tudi druge mladine, ker je Bojan spretno vpletal med cerkveno glasbo tudi najnovejše šlagerje iz filmov, ki so jih trenutno predvajali v Ljubljani. Za to improvizacijo je vedel tudi katehet dr. Pečjak. Ob zaključku gimnazije je Bojan prejel od njega Sv. Pismo, ker je z igranjem na orgle poskrbel, da nobeden od dijakov ni izostal od maše.

Glede na to, da je bil Bojan izredno muzikaličen, so ga starši vpisali v srednjo glasbeno matico v Ljubljani, kjer ga je vzel v roke prof. Ravnik za učenje klavirja. Vsako leto so bili nastopi učencev glasbene šole. Bojan je poleg solističnih nastopov na takozvanih produkcijah spremljal soliste–pevce na klavir.

Bil je vsestransko iznajdljiv in je sam že tudi sestavil prvi radio, slišala se je samo Ljubljana in vsi smo uživali pri poslušanju. Njegova velika želja pa je bila in je ostala do smrti, igranje na orgle. Samo to njegovo igranje pri maši je bilo “malo mešano”, nekaj cerkvene glasbe, v glavnem pa predvajanje vseh melodij iz raznih filmov, operet – seveda vse s cerkvenim navdihom. Efekt je bil, da se je na prej zelo malo obiskanih šolskih mašah sedaj trlo dijakov, ki so uživali ob lepi muziki.

Ocene vseh Bojanovih klavirskih nastopov so bile polne pohvale. Edini, ki pa je Bojana po časopisih popolnoma raztrgal, je bil stric Emil Adamič. Zakaj je bil takega mišljenja ne ve nihče, izgleda pa, da se je bal konkurence. Nekaj skupnega pa sta kljub temu imela, ko tako-le poslušam njuno glasbo. Oba sta pisala izredno moderno, značilne pa so njune harmonije, ki so vse prej kot lahko izvedljive.

V 5. razredu gimnazije Bojanu ni šlo najbolje, pa ga je oče poslal v šolskih počitnicah v uk k mizarju Praprotniku, ki je imel delavnico v sosednji ulici. Tam pomočniki niso preveč lepo delali z Bojanom, dobra šola pa je bila, da se je naučil mizariti, kar mu je prišlo vedno prav.

Omenila bi, da je poleg klavirja izvrstno igral na saksofon, ki si ga je sam kupil z denarjem, ki ga je zaslužil v orkestru pri plesnih vajah. Kupil si je še klarinet in trobento, ki je bila pred drugo svet. vojno simbol jazza. Igranja na saksofon in za silo na klarinet se je naučil sam.

To je bilo malo pred II. svetovno vojno. Takrat smo imeli pri hiši vsaj za mene čudovitega psička foksterierja – Riko mu je bilo ime –, ki ga je poznal ves Vodmat. No, ko je Bojana zagledal, da ima trobento v roki, je začel tako jokati in zavijati, da še sedaj ne vem, kaj je bilo hujše, ali Bojanove vaje na trobenti, ali pasji jok.

Spomnim se, kako je Bojan igral na maturantskih plesih, ki so bili v Kazini. Takrat je bila Kazina zelo cenjena, spodaj je bila kavarna, na vrhu pa prekrasna plesna dvorana. Plesne vaje so bile ob sobotah. Mladenke so smele na plesne vaje samo v spremstvu gardedam, če je profesor videl svojo učenko brez spremstva starejše dame, je dobila v gimnaziji ukor. No, če to primerjam s sedanjim časom, se človeku kar malo čudno zdi.

Vsi veliki elitni plesi so bili v Unionski dvorani. Na vseh teh plesih je igral v orkestru Rony tudi Bojan, ki je pogosto sodeloval tudi z mojstrom Jenkom.

Po končani maturi se je na željo staršev Bojan vpisal na univerzo, študiral je pravo. Ampak muzika in pravo nista šla skupaj. Po dveh letih je, na veliko žalost mame in očeta, nehal študirati in se popolnoma posvetil glasbeni akademiji, kjer je z odliko končal pri prof. Ravniku klavir, pri prof. Premrlu orgle, pri prof. Ostercu kompozicijo.

Njegovi klavirski koncerti s simfoničnim orkestrom so bili dogodek za sebe, saj je bil Bojan eden najboljših pianistov tistega časa. Njegovi koncerti so bili nabito polni, vedno so napolnili dvorano Slovenske filharmonije. Ker doma ni bilo možnosti, da bi kupili Bojanu koncertni klavir, ker je bil predrag, so ga vzeli v najem. Pred koncertom je Bojan vadil ure in ure, dneve in dneve, in “pilil”, do potankosti vsak akord. Vse koncerte je igral na pamet. Preganjala sta ga dva strahova, da bi pozabil med koncertom partituro in, da si ne bi poškodoval rok.

Kljub temu pa je bil njegov veliki konjiček jadralno letalstvo. Med počitnicami je hodil oz. se vozil s kolesom na Bloke, kjer je bila jadralna šola, pravzaprav v Novo vas. Opravil je tudi vse izpite za jadralno letenje. Mama je vedno trepetala zanj in se bala, kdaj bo prišel polomljen domov. K sreči se to ni zgodilo.

Še nekaj o Bojanovi vojaščini. Bojan je zavlačeval služenje vojaškega roka dokler ni končal svoje študije na glasbeni akademiji. Ni vedel, kako bi se izmazal vojaškemu naboru. Pogruntal je, da bo dva dni pred naborom kadil cigare. Svoj živ dan ni poskusil kaditi. Še sedaj ga vidim, kako je sedel na straniščnem oknu in kadil cigaro za cigaro, tik preden je šel na nabor je pojedel še neka zdravila, ki bi mu pomagala, da ne bi bil potrjen za vojaščino. Ko je odšel od doma, je bil zelen in bel kot kreda. Prav kmalu se je pojavil doma in s kislim obrazom povedal, da je potrjen, da mu je srce delalo kot ura in da je fant od fare. Edino so se ga usmilili, da bo odslužil vojaščino v Mariboru in to glede na akademsko izobrazbo samo 9 mesecev. Kako mu je bilo slabo po vseh tistih cigarah, raje ne pišem. Efekt pa je bil tak, da Bojan vse svoje življenje ni prenesel tobaka. Vojaščino je Bojan služil skupaj z Dimitrijem Žebretom, ki je bil tudi glasbenik in kasnejši dirigent ljubljanske opere. Na račun njune vojaščine je bilo veliko smeha.

Z letom 1940 se je končalo mirno obdobje v Ljubljani. Z letom 1941, ko se je na veliko noč pričela II. svetovna vojna, je bilo vsega lepega konec. Veliko je bilo pisanega o II. svet. vojni in tu nimam kaj veliko razglabljati. Za vse večne čase mi pa bodo ostali v spominu dogodki, ki sva jih videla skupaj z Bojanom, v času takozvanega razsula kraljeve vojske. Na velikonočni petek me je Bojan peljal na ljubljanski kolodvor, kjer je bilo več kompozicij tovornega vlaka, ki bi moral peljati alkoholne pijače – predvsem likerje – v druge kraje. Naloženih je bilo tudi veliko zapakiranih kurjih jajc, moke in vsega mogočega. Narod je ponorel in navalil na te vagone, odpiral sode, natakal pijačo, drugi bolj strastni pivci so kar ležali pod sodi in goltali sladki alkohol. Ženske tudi v krznenih plaščih so prišle z vozički, od otroških do ciz (te so imele trnovske branjevke) in nalagale na stotine jajc, ki so bila pa vsa ožigosana, menda so bila iz Bolgarije. Kaj je narod počel s tolikimi jajci, mi ni znano.

Bojan je, kolikor je bilo v njegovi moči, igral v Radiu, nadaljeval pa je z vajami že s svojim plesnim orkestrom. Sprva so bile vaje v podstrešni sobici v naši hiši. Vsako nedeljo je imel koncerte v kavarni nebotičnik, kjer se je zbirala samo napredna mladina. Kmalu so to Italijani pogruntali in koncerte prepovedali. Spomnim se, da je v letu 1942 organiziral matineje v bivši frančiškanski dvorani, sedaj Mestno gledališče. Imel je zelo dobro zasedbo s pevci in igralci. Bila je to prava revija vsega mogočega. To so bile prave revije z amerikansko in Bojanovo muziko, s pevci, pevkami. Ti koncerti so bili vedno polno zasedeni. Njegov orkester se je, ali zaradi aretacij njegovih glasbenikov ali pa odhoda v partizane, precej zmanjšal, pa tudi Italijani so ga prepovedali, ker so izvedeli, da gre ves denar za osvobodilno fronto.

Ko pa je Italija kapitulirala, se je Bojan odločil in odšel na našo veliko žalost v partizane. Dobro se spomnim, kako sem ga spremljala do bloka na Igu, ko je odšel z mlekarsko kanglico pod ilegalnim imenom Gregor v partizane. Mama je bila silno žalostna, ker je bil Bojan resnično njena velika ljubezen; kar se da, ga je razvajala. Spomnim se, da je naš očka rekel: Veš Marija, za Bojana me ne skrbi, on bo vedno priletel na noge. Bolj me skrbi za Tonko. Na svete kvatre smo dobili kakšno sporočilo od Bojana, izvedeli pa smo tudi, da je bil zelo težko ranjen na Ilovi gori, ali v bližini Mokrca.

Spomladi 1944 je z Dragom Lorbekom v Dragatušu, kjer je bil glavni štab, sestavil prvo partizansko godbo na pihala, skrbel je za glasbo, v začetku je tudi vodil invalidski pevski zbor, bil je improvizator OF in nazadnje tudi skladatelj.

V partizanih je Bojan spoznal svojo ženo Barbaro Černič iz Maribora in oktobra 1945 sta se poročila.

Pravi umetniški vzpon se je pričel po II. svetovni vojni, ko je kot zrel in izkušen glasbenik razvijal slovensko zabavno glasbo in iskal vedno nove možnosti in poti. Njegova velika zasluga je v tem, da se mu je posrečilo izoblikovati profesionalno glasbeno telo – Plesni orkester RTV – in ga tudi popeljati na sam evropski vrh. Bojanov opus je postal pojem zabavne glasbe po vsej bivši Jugoslaviji. Nastopal pa je tudi še kot pianist.

Po vojni je imel Bojan veliko dela v Radiu v Ljubljani, a tudi v Trstu, skratka vsestransko je bil vprežen, o tem je bilo veliko napisanega. Vedno sem občudovala njegovo glasbo, bila pa tudi kritična do nje. Moram povedati, da je Bojan vedno poslušal moje mnenje in ga velikokrat tudi sprejel.

Bojan je bil vedno navdušen nad motorizacijo. Kmalu po vojni je kupil motor, s katerim sta se z ženo prevažala vse povsod. Kasneje pa je bil zaljubljen v avtomobile znamke Alfa Romeo.

Pisal je vse zvrsti glasbe, od resne, komorne, folklorne, do samospevov, šansonov, popevk, lahke orkestralne glasbe, scenske za gledališča, za radijske igre, otroške igre, priredbe in lastno glasbo za mnoge pihalne orkestre.

Še in še bi lahko naštevala njegova sodelovanja na glasbenem področju. Naj kot primer navedem samo scensko glasbo za lutkovno predstavo Žogica Nogica, ki že več kot 60 let razveseljuje mlado in staro.

Filmsko glasbo je napisal za več kot 220 filmov domače in tuje produkcije.

Že davno je od tega, ko je napisal glasbo za balet Moje ljubljeno mesto in leta 1994, kot eno svojih zadnjih del, opero Sneguljčica za veliki pihalni orkester pod vodstvom maestra Milivoja Šurbeka. Kot zadnje njegovo veliko delo z istim vodstvom za pihalni orkester pa Requiem. Njegova prva izvedba je bila šele po Bojanovi smrti. Že zelo bolan je v letu 1995 napisal svojo poslednjo glasbeno stvaritev za kratkometražni film Neme podobe.

Številne nagrade, odlikovanja, priznanja, diplome in plakete so dokaz, da je bilo Bojanovo glasbeno ustvarjanje res plodovito, bogato, izvirno in predvsem slovensko, kar dokazuje Prešernova nagrada, podeljena l. 1979.

Za osvetlitev Bojanovega življenja je potrebno dodati, da je bil poleg glasbe, dobrih in hitrih avtomobilov, njegov velik konjiček tudi fotografiranje, s katerim se je ukvarjal vse življenje—od mladosti do smrti.

Neprecenljivo zbirko predstavljajo fotografije oz. diapozitivi pustnih mask s Ptujskega polja, prvenstveno pa kurentov.

Za zaključek nekaj njegovih misli: