Biografija Bojana Adamiča

Bojan Adamič – fotograf.

Iz Monografije »Zven maske/Fotografske mojstrovine Bojana Adamiča«: »Pisati o Bojanu Adamiču, strniti njegovo bogato, dolgo in izredno ustvarjalno življenje v zanimivo pripoved, predstavlja za pisca svojevrsten ustvarjalni izziv. Kako napisati zanimiv življenjepis, kaj izpostaviti, poudariti in kaj ne, kako predstaviti vrhunskega glasbenika, skladatelja, dirigenta, pisca domala vseh zvrsti glasbe, tudi filmske in gledališke, kako izpostaviti njegov, malo poznan in izredno obsežen fotografski opus pustnih mask in kurentov s Ptujskega polja …, kako zakrožiti življenjsko zgodbo »velike staroste slovenske kulture«, večno drugačnega, radovednega, inovativnega in izredno pogumnega ter trmastega človeka … so bila vprašanja, a katere sem iskala odgovore ob razmišljanju o Bojanu Adamiču.
O velikem umetniku, ki je s svojim delom in življenjem prestopil čas od rojstva do smrti, vstopil v prostor od severa do juga in vzhoda do zahoda, zaobšel meje med profesionalizmom in amaterstvom, ki je živel glasbo in ljubil fotografijo. Preprosto, postal je človek za vse čase«.

Tako je opisala Bojana Adamiča gospa Stanka Gačnik in ob koncu dodala njegovo misel: »Sem Slovenec, ki je pač ostal doma in s tem napravil veliko, nepopravljivo neumnost … Ali pa ne!«

Njegovo zanimivo življenje je v nadaljevanju povzetek različnih časopisnih člankov z dodanimi spomini njegove sestre Antonije Adamič Levart.

Na začetek

Bojanovi starši

Bojanov oče Anton Adamič je bil po rodu Ljubljančan, mati Marija pa se je rodila v Gotenici.
Anton je služboval na davčni upravi v Ljubljani in je v času, ko je bil kot davčni uradnik premeščen na davčno upravo v Ribnico, tam spoznal svojo bodočo soprogo Marijo (dekliški priimek Nosan) iz Dolenje vasi.
Antonov oče je bil Avgust, po poklicu nadučitelj, pa tudi organist v farni cerkvi sv. Petra v Ljubljani.

Domačija Adamičevih v Ribnici leta 1921 – na vozu mama Marija s hčerko Antonijo, zadaj oče Anton, sedi Bojan.

Marijin oče je bil Franc, mati pa Agneza. Oba sta v Gotenici med kočevskimi Nemci veljala za zelo zavedna Slovenca. Franc je imel v Gotenici dobro vpeljano in daleč naokoli znano strojarno.

Z mamo Marijo.

Bojan Adamič z medvedkom na obisku pri stari mami v Dolenji vasi leta 1915.

Na začetek

Član ribniške godbe

Glasbena pot Bojana Adamiča se je začela že v zgodnjih otroških letih v Ribnici. Prvega svojega glasbenega podviga se spominja takole: »Naj povem, kako je prišlo do mojega dirigiranja z metlo. Pri sosedovih, in sicer pri brivcu Juvancu, so ustanovili godbo na pihala. Dobili so inštrumente, tudi note so od nekod prišle in začeli so vaditi. Niso pa imeli dirigenta, najbrž se jim ni zdel potreben, kot tudi danes misli veliko čisto pametnih glasbenikov. Ker pa za Slovence velja, kar zadeva slogo, nekaj natančno določenih pravil, se tudi godba ni mogla nikakor zediniti, kateri tempo bi bil pravilen – recimo – za koračnico. Vsak je ubral svoj tempo in tako do konca niso prišli skupaj. Potrebovali so torej nekoga, ki bi jim pomagal držati enakomeren in za vse veljaven ritem.« Mali Bojan je bil njihov zvesti poslušalec, ki ni nikoli zamudil nobene »glasbene ure«. Dirigenta niso imeli, pa se je nekdo domislil in potisnil malemu poslušalcu metlo v roke. Fantič je stal sredi sobe in z metlo vneto tolkel po tleh; menda kar dobro. »Sam se tega res ne spominjam«, pripoveduje Bojan Adamič, »a smisel za ritem sem menda imel. Ali pa sem jim bil kot otrok tako simpatičen, da so me postavili na sredo sobe, je bil špas večji. Tako se je začelo … Saj podobno sem se počutil tudi večkrat pozneje, ravno toliko sem opravil s tisto metlo kot kasneje včasih s palčko. Zapisov o teh mojih dokaj hrabrih začetkih seveda ni in spominjam se samo ustne pohvale, da sem se kar dobro držal. Ne vem natančno, kdaj sem izgubil angažma z metlo. Spominjam pa se, da me je oče želel spoprijateljiti s klavirjem, ki smo ga imeli doma. Oče je bil zborovodja – amater in prav on me je skušal uvesti v glasbo.

Smisel za glasbo sta imela starša, Bojan se spominja :»mama kot vsaka mama, je znala zapeti uspavanke in otroške pesmi; da je imela res pravi občutek za glasbo, sem spoznal kasneje.«

Na začetek

Osnovna šola

Oče Anton je bil zborovodja in je znal seveda igrati klavir. Nekega dne se je spomnil, da bi se tega instrumenta lahko naučil tudi njegov sin. Da bi šlo lažje, si je Bojan napisal na tipke svoje znake in jih pobarval z raznimi barvami; vse skupaj pa ga ni posebno zanimalo. »Pri štirih letih je bil klavir, čeprav le pianino, zame malce prevelik in sprva so si bile tudi tipke precej podobne, ampak led je bil prebit.«, se spominja Bojan.
Bojana so starši vpisali v Šestrazredno deško ljudsko šolo v Ribnici. V prvi razred je vstopil 16.9.1918. Prve tri razrede ljudske šole je končal v Ribnici. Posebno jasno se ne spominja niti prvih šolskih let. Menda je bil malce »mamin sinček.« »Zdi se mi, da sem nekako čudno prihajal skozi to šolo. Vse učiteljice so bile mamine prijateljice in najbrž sem zato neštetokrat klečal. Spominjam se, da sem bil nekajkrat za malenkosti prav drakonsko kaznovan. Če sem pogledal skozi okno in rekel: »Glej, vlak!« sem potem vse dopoldne stal v kotu. To so bili taki majhni izpadi – danes bi jim rekli punkerski – učiteljice pa so me kaznovale najbrž zato, da pri mami niso zgubile ugleda.«

Na začetek

Srednja šola

Starši so ga vpisali na Poljansko gimnazijo v Ljubljani, kjer pa ni bil najbolj vzoren dijak. Ob zaključku razreda je imel popravni izpit, kar je njegovega očeta tako razjezilo, da ga je med poletnimi počitnicami poslal v uk v mizarsko delavnico. Ta enomesečna učna doba mizarstva mu je koristila pri manjših popravilih v domači hiši vse življenje.
Ker je bil Bojan nemiren duh, je vedno poleg glasbe izbral nekaj novega. V šoli so predavali kemijo in tistem času je imel tudi sam kemični laboratorij in delal razne poskuse. Kako so izgledale mamine brisače in krpe, da o mizi, na kateri je imel … je bolje, da ne napišem. Ko je uvidel, da s kemičnimi eksperimenti nebo nič je sklenil, da bo na domačem podstrešju sestavil jadralno letalo. Končni izdelek, sestavljen iz lesa in celofan papirja, je bil kar podoben letalu, vzletel in letel pa ni nikoli. Ker pa je bil Bojan že v srednji šoli navdušen za jadralno letalstvo, se je vpisal v tečaj in izpit letenja opravil z odliko ter med šolskimi počitnicami pridno jadral v glavnem na Blokah.
S trinajstimi leti so ga starši vpisali v Državni konservatorij za klavir. Potem je nadaljeval študija na Akademiji za glasbo, kjer prišel je v roke profesorju Antonu Ravniku in pri njem ostal vse do diplome na visoki stopnji Akademije. Profesor Ravnik ga je ob prvem srečanju obupano pogledal in še bolj obupano poslušal, potem pa kot izredno vesten in tenkočuten ter dober pedagog, dober profesor in dober človek, ugriznil v kislo jabolko ter ga začel učiti. »Zame se je takrat odprl takrat čisto nov svet. S štirinajstimi leti sem prvikrat nastopil. Roke sem imel že takrat zelo hitre in za profesorja sem bil v tem pogledu pravo presenečenje. Tehnika mi izrazito ni povzročala težav, še bolje pa bi mi bilo šlo, če bi bil vsaj malo več vadil.«

Akademija leta 1930.

»V šoli sem moral obvezno spremljati pevce, zato sem bil z njimi vedno na bojni nogi. To je bilo pravo razredno sovraštvo, ki se je razvilo verjetno zato, ker smo morali pianisti obvezno tri, štiri ure na teden spremljati pevce na vajah – seveda zastonj – potem pa še pri nastopih. Ti pevci so bili dostikrat prav čudni. Spominjam se nekoga, ki je pripravljal za nastop neko Lajovčevo pesem. Te pa nikdar v redu zapel. Nikdar, niti na produkciji. Ko sva ure in tedne in mesece žulila tisto pesem, pa ni in ni šlo, sem mu ušel, na jok mi je šlo in odšel sem k profesorju. Ta me je vrgel ven: »Vem, da si len, a da si tako len, da se prideš k meni pritoževat, nisem verjel. Pojdi najprej delat, to je tvoja dolžnost.« Na srečo je bil profesor potem tudi na produkciji.«
Če ne štejemo Adamičevih metlarskih podvigov, ki so bili popolnoma zabavniški, a tudi muzikantarski, segajo njegovi prvi stiki z zabavno glasbo v tiste večere njegovih prvih ljubljanskih let, ko sta šla z mamo včasih proti večeru mimo kavarne, iz katere so se razlegali veseli zvoki, ali pa v popoldneve, ko je pihalna godba spremljala pogrebe. Adamičevi so stanovali na Bohoričevi ulici, ki ni daleč od Šmartinske ceste, po kateri so šli pogrebci, z njimi pa zelo pogosto tudi godba. Mali Bojan je hodil za njimi prav do pokopališča in poslušal pogrebne maše, od muzikantov pa se ni ločil niti nazaj grede, ko so v svojo zabavo igrali vesele viže.
Dobro se spominja tudi nekega srečanja s kavarniško muziko. Z mamo sta šla okrog osme ure zvečer mimo kavarne Miklič, ki je bila v sedanjem Domu armije, z vrta pa se je slišal nekakšen orkester, ki je igral Valencijo. »Nisem in nisem hotel domov. Ta pesem me je čisto prevzela in mi cela ostala v spominu… Spomin sem imel že takrat izreden, če sem slišal melodijo enkrat, kvečjemu dvakrat, sem si jo zapomnil z vsemi harmonijami vred. Ampak doma tega nisem poskusil igrati, ker sem še vedno častil Beethovna, Mozarta, Chopina…«
»Vsak je pač v nekaj zaljubljen, jaz sem bil od instrumentov zaljubljen v orgle in sem še zmeraj«. Ampak v prave cerkvene orgle, čeprav so mu bile všeč tudi druge vrste. Ko mu je bilo 15 let, je prosil kateheta, da bi smel pri obvezni dijaški maši v ljubljanski Jožefovi cerkvi igrati orgle. Dobil je dovoljenje in igral vsa štiri gimnazijska leta ter potem še štiri leta, ko je bil že na univerzi. Vse seveda prostovoljno, zastonj, enostavno zato, ker ga je veselilo. Tudi pozimi, ko je bil peklenski mraz in je moral nositi rokavice, ki so puščale proste le konce prstov. Ob zaključku gimnazije je od kateheta dr. Pečjaka v zahvalo prejel v usnje vezano Sv. Pismo z lastnoročnim podpisom.

Čembalo.

Bojan Adamič pa ne bi bil Bojan Adamič, če ne bi tudi maše prikrojil po svoje, kar je takoj pritegnilo precej poslušalcev. Cerkvene viže so se mu zdele sicer lepe, vendar jih med pesmi šolskega zbora ni vpletal. Takrat so se začeli pojavljati prvi tonski filmi in z njimi prvi šlagerji. Mlade so takoj pritegnili in da bi jih lahko večkrat poslušali, so plačevali svojemu sošolcu Bojanu vstopnice, da je videl vsak film, nekatere celo dvakrat, si zapomnil melodije, potem pa jih v primerni obliki zaigral med mašo. Poleg dijakov so tudi nekateri profesorji začeli bolj redno hoditi k maši. Demetrij Žebre in nekateri drugi poznejši glasbeniki, ki so obiskovali druge gimnazije in so morali hoditi zato tudi v druge cerkve k maši, so si izprosili dovoljenje, da so prihajali cerkev Sv. Jožefa.

»Takrat se je pojavil Sonny boy, ki je bil zame začetek in konec. To je bil prvi preludij in postludij in moram reči, da za cerkev zlepa ni tako dobre glasbe, kot je ta. In še potem, ko so me vrgli iz cerkve, mi je katehet rekel, da je bila tista moja uvodna glasba čez vse. Pesem sem seveda predelal v stilu korala in bila je res izredno lepa glasba.«

Bojan Adamič – pianist leta 1932.

Bojan Adamič leta 1934.

Na začetek

Pravna fakulteta in Akademija za glasbo

Leta 1930, ko mu je bilo osemnajst let, je postal član skupine Ronny, kjer se je poskušal s harmoniko in saksofonom, dokler ni postal član velikega jazzovskega orkestra, ki je pred vojno igral v blejskem Kazinu. Sestava je bila skorajda avantgardna. Imeli so dva altsaksofona, tenorsaksofon, trobento, trombon, kontrabas, klavir, bobne in violino. Manjši ansambel je poleti igral predvsem po letoviščih, kot so Rogaška Slatina, Kaštel Stari pri Splitu, Dobrna, Rimske toplice in drugod.

Nastop v Rogaški Slatini leta 1932. Na fotografiji glasbeniki Windiš, Samec, Zajc, Šivic, Dermelj, Lesjak in Adamič.

Na željo staršev se je Bojan vpisal na Pravno fakulteto končal dva letnika, opravil prvi državni izpit in absulatorij. Potem je ta študij opustil in se posvetil smo študiju klavirja na Akademiji za glasbo in tudi diplomiral na več področjih. Vpisal se je pri profesorju Antonu Ravniku za klavir, pri profesorju Slavku Ostercu za kompozicijo, pri profesorju Františku Karasu za trobento in pri profesorju Stanku Premrlu za orgle in 28. junija 1941 diplomiral iz klavirja na Glasbeni Akademiji v Ljubljani. Orgle so Bojana zelo privlačile kot eden najpomembnejših instrumentov, prav tako tudi trobenta, ki je bila takrat (pred drugo svetovno vojno) nedvomno simbol jazza, igranje nanjo pa je bil pravi užitek. Igranja na saksofon in za silo na klarinet pa se je naučil sam.
Bojanovi študentski časi so bili izredno lepi, ker so bili obarvani z dobro družbo in glasbo, ki so jo imeli ljudje nadvse radi.

Leta 1942 je imel Bojan Adamič revialni nastop v Frančiškanski dvorani v Ljubljani. Od leve proti desni: Bojan Adamič, Vlado Golob, Samo Hubad in Leon Ponikvar.

Na začetek

Vojni čas

Prišla je okupacija. Nekaj časa je Bojan še nastopal s svojim plesnim orkestrom v Ljubljani in zaslužek od koncertov, ki jih je prirejal, je šel v korist OF.
Septembra 1943 pa je odšel v partizane in se vključil v Ljubljansko brigado, sprejel je ilegalno ime Gregor.
V času vojne so v četah ustanavljali kulturniške skupine. Tista, v kateri je deloval Bojan Adamič, je imela pevski kvartet, dva harmonikarja – to sta bila Adamič in Golob, ter recitatorja. Vlogo govornika je prevzel politkomisar. Skupina je hodila po vaseh, najprej odigrala program, nato je spregovoril politkomisar. Ljudje so kulturnike povsod lepo sprejeli in včasih se je pripetilo tudi kaj zabavnega. Nekega takega dogodka v majhnem kraju v Suhi Krajini se Bojan Adamič še dobro spomni: »Takoj ko smo se pojavili, je prišla k meni voditeljica tercialk (tercialka – tretjerednica, članica katoliškega »tretjega reda« – člani takih redov so laiki, ki se ne zaobljubijo, samo sprejmejo redovna opravila) in povedala, da bo pripeljala vse članice svoje organizacije, ker jih nastop zanima, potem pa dodala: »Ja, ene od vaših pesmi pa ne boste zapeli.« »Katera se vam je pa tako zamerila?« »S tisto imate veliko uspeha – Oh, ko bi še enkrat cingu-lingi-lingu…« To je bila kar luštna pesmica z nedvoumnim koncem, s tistim cingulingu-lingu, ki so jo naši prijetno zapeli in je imela velik uspeh. Takoj smo se dogovorili, da je ne bomo peli, zakaj naj bi dražili ljudi. Ko je bil spored končan, se je prišla ženska zahvalit, potem smo nekaj časa še klepetali, medtem so se dekleta malce napila in takrat so si tudi zaželela »tisto« pesem. Seveda smo jo zapeli in veselje je bilo na višku.«
Kmalu zatem se je začela nemška ofenziva in razmere so se močno spremenile. Sem in tja je skupina še nastopala, vendar zelo poredko. Proti koncu ofenzive je bil Bojan Adamič ranjen. V njegovi bližini je padla mina in mu po vsem telesu povzročila nešteto ran. Ko je okreval, se je pridružil glavnemu štabu NOV Slovenije, kjer je postal namestnik načelnika za propagando – njegova naloga je bila organizacija vojaške godbe. Spomladi 1944 so ga poklicali v glavni štab, da bi organiziral godbo na pihala. Prek Poloma je odšel v Črnomelj in nato v Dragatuš, kjer je bil glavni štab, v katerem pa niso imeli za bodoči orkester prav ničesar. Nihče tudi ni vedel, kje naj bi dobili godbenike in kje inštrumente. Ampak kot večkrat prej je šlo tudi tokrat srečno. Razposlali so razpise in borci-glasbeniki, ki so jih slučajno prebrali, so se oglasili. Med njimi je bilo tudi nekaj res sijajnih glasbenikov. Zbrali so tudi instrumente, sicer precej slabe, a vendar, imeli so jih.

Bojana Adamiča so poklicali v glavni štab predvsem zato, da bi organiziral vojaško godbo, vendar je opravljal potem več funkcij in Jože Javoršek še danes zatrjuje, da si »radia osvobodilne fronte brez Bojana niti predstavljati ne morem. Povsod je bil uporaben, od tega, da je z igranjem klavirja mašil program našega radia, pa do ustvarjanja novih skladb.« O Adamičevi interpretacijski dejavnosti piše Javoršek tudi v svoji knjigi Radio Osvobodilna fronta: »Kot izvajalec je imel v Radiu OF dve imeni, ki sta zelo določno označevali smer njegovega delovanja: kadar je šlo za resnejše partizanske speve ali za resnejše glasbene nastope, je nastopal kot Bojan Adamič. Kadar pa je šlo za lahkotno rahlo meščansko, nekdanjo ljubljansko-purgarsko glasbo v rahlo sentimentalni obliki, je nastopal kot tovariš Janez Gregor.« Seveda pa so ga veliko lažje pridobili za igranje lahkotnejše ali narodne pa partizanske glasbe kot za klasiko. Jože Javoršek piše, da se je dosledno otepal kakršnihkoli zvez s klasičnim repertoarjem, da so ga komaj prepričali, da je na klavirju spremljal violinista Karla Rupla in da se je pripravljal na ta koncert z večjo strogostjo in zbranostjo kakor za desetine svojih, lahkih koncertov. Adamičevo delo v glavnem štabu deli Jože Javoršek kar na pet aktivnosti: vodil je vojaško godbo, po organizacijski plati skrbel za partizansko glasbo, za invalidski pevski zbor, bil je improvizator ROF in ne nazadnje skladatelj.

Vojaška godba Glavnega štaba Slovenije – avgust 1944.

Godba glavnega štaba je bila spočetka številčno majhna, v njej je bilo komaj deset, enajst ljudi, ki pa so začeli vaditi takoj, ko so se zbrali. Za njihov prvi pristop pa bi lahko rekli, da je bil vsaj nenavaden.
Franc Rozman-Stane je ukazal, da morajo nastopiti v Dragatušu, kjer je bila ruska, ameriška in angleška misija, pa zastopniki italijanske divizije in ves glavni štab. Iz šotorskih kril so naredili oder in glavna točka drugega dela programa je bil nastop godbe glavnega štaba. »Ko sem prišel na oder, sem povedal, kakšno nalogo so nam dali, a ker smo partizani vedno novatorji, da bo tudi program nekaj posebnega. Nato sem razložil, kakšen razpis smo poslali po partizanskih enotah. Takoj zatem se je pojavil na odru prvi član orkestra. Okrog vratu je imel pompardon, obrit že dolgo ni bil in nosil je temna očala. V pompardonu je imel italijansko karabinko, bajonet pa je štrlel ven. Povedal je, da se javlja na razpis, nato se je sklonil in obrnil instrument tako, da je padla karabinka iz njega in se je bajonet zapičil v zemljo. Potem se je usedel, a stol je imel le tri noge, zato se je godbenik ves čas lovil z ene strani na drugo. In kakor je nihal on, je nihalo vse občinstvo. Ko je hotel zatrobiti, ni bilo nobenega glasu iz inštrumenta, ko pa se je spomnil, da mora vzeti ven nogavice pa malico in kaj vem kaj še vse. Potem je privlekel iz žepa še ventile in izvijač, nakar je popravil inštrument ter šele zatem spustil prve tone. Na podoben način so prišli na oder še preostali in občinstvo se je tako krohotalo, da je bilo prav vseeno, če smo kaj igrali ali ne. Slišati nas tako niso mogli. Potem so stopili fantje na drugo stran odra in zapeli dve narodni pesmi. Zelo lepo. To je bil ves program, ki pa je trajal uro.
Nato me je poklical Stane, a še preden mi je lahko kaj očital, so se drugi zbrali okrog naju in mi čestitali. Amerikanec je rekel, da oni niti na Broadwayu česa takega ne spravijo skupaj. Čestitali so tudi Stanetu.«

Nastopi med vojno.

Pozneje se je pridružila partizanom še hrastniška rudarska godba, ki je – tako pripoveduje Jože Javoršek v svoji knjigi Radio osvobodilna fronta »…v celoti, z inštrumenti in notnim materialom vred prišla v partizane. Ta znameniti odhod, ki je verjetno edinstven v zgodovini revolucionarnih gibanj, je z učinkovito pomočjo hrastniške revolucionarne organizacije organiziral Jože Brun. Dne 19. Julija 1944 je z mogočno koračnico Pozdravi iz Knina prikorakal s celotno godbo v vas, kjer je bilo nastanjeno poveljstvo VII. Korpusa NOV in POS. Jože Brun je raportiral: »Tovariš komisar, tvoje povelje je izvršeno! Tu je hrastniška rudarska godba z vsemi instrumenti!« Potem je bilo delo veliko lažje. Nastopali sta obe godbi, rudarsko , ki se je imenovala godba VII. Korpusa, je vodil Jože Brun, drugo, godbo glavnega štaba, pa Bojan Adamič in Drago Lorbek, ki se je temeljito spoznal na svoje in veliko pripomogel k razvoju godbenikov.

Bojan Adamič in Drago Lorbek.

Enemu od srečanj s kulturnimi skupinami, ki so delovale na osvobojenem ozemlju, pa bi lahko rekli, da je bilo za Bojana Adamiča usodno. Na neki prireditvi je spoznal mlado dekle Barbaro, ki mu je bila takoj všeč in jo je povabil na kosilo v glavni štab. »Spominjam se, da je zavihala nos nad hrano, najbrž ni bila lačna ali pa so kulturniki bolje jedli, no tudi – ženske so ženske. Še večjo simpatijo pa je zbudila v meni ob nekem drugem dogodku, ob katerem se je izredno izkazala. V oko me je pičila čebela in ker sem na to alergičen, je bilo vprašanje, kaj bo z menoj. To se sliši marsikomu smešno, vendar bi mi šlo lahko za življenje – tako kot tudi nekoč pozneje, ko so me sploh komaj rešili. Takrat me je odpeljala v svojo sobo, kjer sem prespal, ona pa je odšla h gospodinji. S tem, da je dovolila, da sem bil v njeni sobi, je tvegala, da jo pošljejo v brigado, tvegala je sebe in mene, a videla ja, kakšen sem in hitro spoznala, da gre zares. V očeh ljudi bi bil ta čebelji pik lahko samo izgovor za kaj drugega, česar takrat v partizanih niso preveč radi gledali. Prav zaradi teh pogledov na prijateljstvo med moškim in žensko me je tako presenetilo, da je upala neka ženska napraviti to zame pred vsemi ljudmi. In to dejanje je bilo tisto prvo, kar naju je zbližalo, tisto prvo, kar je pomenilo začetek nečesa, kar naju je potem po vojni pripeljalo pred matičarja.«

Bojan Adamič in Barbara Černič v partizanih.

Bojan se spominja: »Že med vojno je bila priložnost, da bi odšel. Leta 1945 so Američani z našega osvobojenega ozemlja z letali vozili ranjence in bolnike v Italijo. Odpeljali so tudi naš zbor, katerega šef sem bil, toda sam nisem hotel oditi. Želel sem dočakati svobodo v domovini! Nekako sedmega ali osmega maja smo prišli na Vrhniko. Naslednje jutro je v sobo planil kurir in zavpil: Ljubljana je osvobojena! Gremo! Ves razburjen in vesel sem zgrabil hlače in jih oblekel – narobe. Tako močno sem jih potegnil nase, da jih nisem mogel več sleči. Kurir mi jih je z britvico prerezal in potem sem po Ljubljani hodil napol nag, hlače sem moral držati z roko. Tako sem dočakal dolgo pričakovano svobodo!

Na začetek

Marši kot evergreeni

Adamič je izkoristil priložnost in se usmeril v jazz. Igral je, kar je hotel, prej je dobro izuril orkester – in navdušil politične glave, ki so bile presrečne, da imajo dobro godbo. »Takoj v začetku sem uvedel svoj slog: vse partizanske koračnice sem pisal kot evergreene, s tem da je bil v sredini refren. To je bilo nekaj čisto novega, toda svoje godbenike sem tako »prepariral«, da so mislili, da je logično in normalno. Godba igra, igra, potem ostanejo samo boben in dve pihali. Vsi pojejo, ritmično, v sinkopah. To je bilo tako atraktivno in lepo, da je kar neverjetno. Naš komisar Boris Kidrič in komandant Stane Rozman sta bila zelo zadovoljna.
Po vojni je bilo v Trstu tekmovanje godb pihala. Sodelovali so Angleži, Američani, Francozi, Italijani in naši. Ti so imeli najslabše inštrumente in so objektivno bili najslabši godbeniki. Toda igrali so neko mojo skladbo s petjem. Žirija je bila navdušenja in Jugoslovani so osvojili prvo mesto. Američani so bili začudeni. Zanimali so se, od kot imamo te nove glasbene rešitve, niso pa niti slutili, da sploh ne gre za genialnost, ampak za »štos«, ki je nastal iz nuje, ker nisem imel dovolj godbenikov, ki bi znali zaigrati vso pesem.«

S hčerko Alenko na Slovenski popevki.

Na začetek

Bogato povojno ustvarjanje in jazz

Njegov pravi umetniški vzpon se je začel takoj po vojni, ko je kot zrel in izkušen glasbenik razvijal slovensko zabavno glasbo in iskal nove možnosti in poti. Njegova velika zasluga je v tem, da se mu je posrečilo izoblikovati profesionalno glasbeno telo Plesni orkester Radia Ljubljana (PORL) in ga tudi popeljati v evropski vrh. Adamičev opus je postal pojem za ustvarjalnost na področju zabavne glasbe po vsej bivši Jugoslaviji. Njegov umetniški opus, na katerega je bil lahko ponosen, je bil spodbuda mladim nadarjenim glasbenikom, za katere je imel vedno čas in posluh.
Ko se je vojna končala, je Adamič postal urednik in pomočnik direktorja Radia Ljubljana. Takoj se je povezal s Triglav filmom in leta 1946 že napisal glasbo za prvi slovenski dokumentarni film Mladina gradi, ki je dobil zlato medaljo na festivalu v Benetkah. Hkrati je delal z orkestrom. Zdelo se je, da ni problemov, toda…
»Že med vojno sem z jazzom »okužil« vodstvo, ki je bilo ponosno, da ima zelo dober vojaški ansambel. Po osvoboditvi sem zbral vse glasbenike, ki so se vrnili v Ljubljano: nekateri so bili v taboriščih, drugi v partizanih. Tako je nastal ansambel, ki je bil jedro Plesnega orkestra Radia Ljubljana, bolj znan kot Big Band. Seveda smo takoj začeli igrati jazz. »Bojan je bil dirigent Plesnega orkestra v letih med 1945 do 1980 in ga je popeljal v sam evropski vrh glasbe.
Po vojni je torej začel Bojan zbirati fante na vseh koncih Slovenije, junija so lahko začeli vaditi, jeseni pa je bil orkester že skoraj popoln. S programom so imeli sprva težave. Nekaj je bilo standardnega, nekaj novega, od tega seveda največ Adamičevega. Vadili so zelo zagnano in se veselili prvega javnega nastopa, na katerega jim niti ni bilo treba dolgo čakati. Toda priredili ga niso v Ljubljani, temveč v Beogradu. Organizator je bil Ante Novak, ki se mu je zdelo, da bi bilo lepo in prav, če bi nastopili v glavnem mestu, saj tam, pa tudi v drugih mestih države, niso imeli nobenega podobnega orkestra. Nastop je pomenil prvi koncert jazza v Jugoslaviji, vendar se je kaj čudno končal. Občinstvo je bilo ob poslušanju Glena Millerja do onemoglosti navdušeno. Prvič je v živo slišalo glasbo, ki jo je oboževalo, a uradno je bil jazz v tistih časih na črni listi, šteli so ga za nezdravo ameriško propagando ter ga zato preganjali. Po koncertu so poklicali nastopajoče na zagovor in jih skušali prepričati, naj se jazzu odpovedo. Posledica koncerta v Beogradu in izvajanja ameriške glasbe je bila kazen, in sicer je bil Bojan Adamič z odločbo poslan na delo v Albaniji.
Vse glasbe željna mladina pa je v tem času drvela za jazzom, orkestri in majhne instrumentalne zasedbe, ki so ga poskušale igrati, so rasle kot gobe po dežju.
Orkester je nastopal potem večkrat tudi v Ljubljani in po drugih krajih Slovenije ter naletel tudi pri domačih poslušalcih na odličen odziv. Bojan Adamič pripoveduje o teh nastopih in srečanjih s publiko takole: »Zelo lepo so nas sprejemali. Niso trpeli pevcev, orkester jih je pa vedno navduševal. Pevci takrat res niso dosti pomenili, poleg tega je bilo ozvočenje nemogoče in je pokvarilo še tisto, kar so pevci zmogli.«

Na začetek

Pot v Albanijo

Bojan Adamič se spominja: “Ko smo se vrnili iz Beograda v Ljubljano, se je vsul plaz. Na napade sem hotel odgovoriti v časopisih, pa mi niso dovolili. Pisali so, da jazz nima nikakršne umetniške in estetske vrednosti, da je čista ameriška propaganda, glasba kapitalizma… in druge očitne neumnosti.”

Adamiča so z državnim dekretom, tik pred sporom z Informbirojem, poslali na delo v Albanijo.

“Albanija je zgodba zase. Tistega, kar sem tam videl, si ni bilo moč niti zamisliti. Despot s puško v roki je držal v pesti ves narod. Vse je bilo tako, kot je rekel on: šport, politika, umetnost. Stanoval sem v največjem hotelu v Tirani, ki so ga zgradili Italijani. Spominjam se, da je bil zelo čist in urejen. V naši ambasadi je delal neki Slovenec, Košmrlj se je pisal. Bil je svetnik in je odločno govoril albansko. Z njim sem se največ družil, čeprav sem v Tirani bil nekakšna črna ovca. Od jugoslovanske ambasade nisem dobival plače (Mi te nismo klicali, so rekli), Albanci niso imeli s čim plačati, zato sem bil bolj lačen kot sit. Kasneje so mi na ambasadi dajali nekaj denarja, s katerim sem si lahko privoščil po en sendvič na dan…”

Bojan Adamič, ki je bil leta 1947 v Albanijo napoten kot kulturna pomoč, je pomagal pri vzpostavitvi orkestra Radia Tirana in v domovino poslal predloge za napotitev novih glasbenih pedagogov v to državo še istega leta. Imel pa je tudi številne samostojne klavirske koncerte po celi Albaniji, očaran od albanske folklore pa je tudi aranžiral njihove številne narodne melodije. Septembra 1947 pa je v Tirani dokončal tudi svojo skladbo Sonatina.

Adamič, B. Sonatina (originalna partitura)

Adamič, B. Sonatina (originalna partitura)

Adamič, B. Sonatina (originalna partitura)

Na začetek

Prvi pevci in pevke v orkestru, festivali

Bojan Adamič je postal utemeljitelje in vizionar slovenske zabavne glasbe, popevke, šansona, izredno veliko je ustvarjal na področju filmske in scenske glasbe.
V petdesetih letih se je začelo osvajanje glasbene svobode. Iz sezone v sezono je bila glasba modernejša, aranžmaji so postajali bolj ekstravagantni, vedno več je bilo improviziranih solo odsekov skladb. Velika pomoč sta bila ameriška filma Ples na vodi in Fant s trobento, ki sta porušila še zadnje dogmatske okope.
Čeprav je v Ljubljani tista leta kraljevala instrumentalna glasba, so se začeli pojavljati vokalni solisti. Prva je prebila led Irma Flis. V goste je večkrat prišel Ivo Robić, pojavila se je kasneje zelo priljubljena Jelka Cvetežar, odlična pevka. Bojan je meni, da je bila najbolj nadarjen interpret, kar so jih kdaj imeli: dobra igralka in izredna plesalka, svojim glasom pa bi lahko šla v katerokoli opero.

Bojan Adamič in Jelka Cvetežar.

Drugačne so bile Marjana Deržaj, Beti Jurković in Majda Sepe – tri najbolj priljubljene slovenske pevke. Bojan se spominja: »Povedali so mi, da Marjana poje v baru hotela Slon. Slišal sem samo eno pesem in Marjani rekel, naj naslednji dan pride na skušnjo z mojim orkestrom. Odkrita in naravna, kakršna je, je Marjana takoj odločno vprašala: »S kakšnim orkestrom?« – »Dobrim!« sem odgovoril. Po drugi strani pa je Majda Sepe, ki je imela manj vokalnih možnosti kot Beti in Marjana, študirala in je svojim glasom verjetno storila največ med to trojico. Majda je najbolj pripravljena, najbolj studiozna, najbolj resna pevka… Beti Jurkovič ni samo dobra pevka, ampak tudi odlična komedijantka. Kadar je razpoložena, je ves svet njen.«

Marjana Deržaj.

Prodor jugoslovanske zabavne glasbe ob koncu petdesetih let je tudi zasluga Bojana Adamiča, ki je bil dirigent in član žirij na mnogih festivalih, od katerih je – vsaj tedaj – »Opatija« bila najbolj ugledna in najbolj cenjena prireditev. Spoznal je, da je med nagrajenimi pesmimi in njihovo priljubljenostjo velik prepad in da so zmagovalne skladbe ponavadi plod komorne atmosfere. Hitro je dojel, da je festivalsko prijateljstvo eno, konkurenca pa čisto nekaj drugega. Posebno med pevci, ker je zmaga prinašala ugled, ta pa (tedaj) trdne dinarje in zagotovljeno eksistenco.
Adamič je v Zagrebu leta 1957 odkril Gabi Novak. Njen glas je slišal na traku risanega filma in takoj vzkliknil: »Kje je ta ženska? Spoznati jo hočem!« Takoj ji je ponudil, da bi pela v Ljubljani, napisal je prve aranžmaje, v Zagrebu pa je pripravil presenečenje, Gabi je potegnil iz občinstva in popeljal pred mikrofon. Vse to je naredil v desetih letih. »Ko so v Zagrebu spoznali, da je Gabi odlična pevka, so se razburjali, ker je delala z mano. Kaj ti bo pa Slovenec, so ji očitali. Ko pa je delala v Zagreb filmu, se ni nihče zmenil zanjo, saj ni imela opernega glasu, ampak slog, ki je mene takoj prevzel. Bila je prva pevka, ki je delala po moji duši. Poleg tega je bila lepa, čedna …«

Bojan Adamič in Majda Sepe.

V brskanju v spominih Adamič omeni tudi Viceta Vukova, ki z jazzom ni imel stičnih točk, vendar »je imel prekrasen glas, sijajno tehniko, lahko bi prišel v katerokoli opero! Spominjam se najinega prvega spora na Opatiji 59 … Bil sem v žiriji in opazil neko dobro pesem, s katero pa nekaj ni bilo v redu. Kolegi so jo vrgli v koš, vendar mi ni dala miru. Odločil sem se, da jo vzamem in še enkrat pregledam. Skladateljeva (Miroslav Biro, op. pis.) ideja je bila v osnovi dobra, vendar je ritmično spodrsnil. Popravil sem jo, prinesel žiriji – ta pa jo je sprejela. Gre za melodijo Mirno teku reke, ki sta jo pela Vice Vukov in Dušan Jakšić. Vukov je pel z drugim orkestrom. Imel je lep glas, vendar se je drl kot vol. Stopil sem k njemu in rekel, naj poje manj glasno in pazi na intonacijo. Rekel je: To pravite kot strokovnjak, kaj pa pravi občinstvo? Pojasnil sem mu, da je občinstvu všeč obseg njegovega glasu. Da bi dokazal, da imam prav, sem Jakšiću svetoval, naj »besedilo lepo pove« ob spremljavi naše tihe glasbe. Zvečer je Dušan navdušil festival. Vukov mi je kasneje priznal, da sem imel prav. Sedaj zna dobro peti »piano«… Pozneje sva bila skupaj na festivalu v Braziliji ter postala in ostala dobra prijatelja.

Vice Vukov na vaji za Festival Opatija.

Od vseh beograjskih pevcev sem bil in sem še v najboljših odnosih z Djordjem Marjanovićem, ki so ga toliko napadali zaradi njegovega glasu. Jaz pa ga branim zaradi njegovih interpretacij. Djordje je človek, ki pesem študira, ki točno ve, kaj hoče, in ki z vsakega šlagerja izvleče čim več. Glas je pri tem nebistven. Le povejte, ali je imel Louis Armstrong lep glas? Ni! Konec koncev: ko že uporabljamo besedo pluralizem – zakaj bi bili vsi enaki? Zakaj bi vsi pevci morali imeli lep glas?«

80 letnica Bojana Adamiča v Galusovi dvorani Cankarjevega doma leta 1992.

Na začetek

Koncertni nastopi Bojanovega orkestra

Bojan ponosno pove, da je delal skoraj z vsemi orkestri v državi. Od kolegov dirigentov s spoštovanjem govori o Vojislavu Simiću, Ferdu Pomikalu, Zlatku Černjulu, Miljenku Prohaski. Spominja se tudi Mladena Guteša, ki je nekaj časa igral v njegovem orkestru. »Polovica beograjskih glasbenikov je želela priti k nam. Bili smo presrečni, kadar je prišel kak kolega. Tudi sam sem delal po vsej državi, od Gevgelije do Triglava. In povem vam, da sem imel največ težav prav s svojimi Slovenci.

Bojan Adamič – dirigent.

Ker smo si s koncerti v Jugoslaviji pridobili ugled, so nas povabili na turnejo po Poljski, Madžarski in Sovjetski zvezi. V Budimpešti smo gostovali kot prvi Jugoslovani po obdobju informbiroja. Na turnejo smo odšli takoj po obisku Hruščova v Jugoslaviji. Koncerte smo imeli na otokih sredi Donave, kjer so velika teniška igrišča, ki sprejmejo 10 do 15 tisoč gledalcev. Če rečem, da je bilo nabito polno, sem premalo povedal. Orkester je začel »špico« brez mene, jaz pa sem se komaj prebijal skozi množico in ljudem pojasnjeval, da sem dirigent. Za vso množico sem bil posebna senzacija, ker sem nosil športne copate – skupaj s črnim smokingom! Imel sem namreč zoprno glivično obolenje in sploh nisem mogel obuti čevljev. Od organizatorjev sem zahteval, da mi napišejo pozdravne besede v madžarščini, s katerimi bi predstavil sebe in orkester: Nekako sem se naučil tiste besede, jih izgovoril in videl, da se ljudje nasmihajo… Lepo so nas sprejeli, vse je bilo krasno, mene pa je skrbelo tisto nasmihanje. Naslednji dan spet začnem govoriti, občinstvo pa v smeh. Podzavestno sem pogledal gumbe na hlačah. Vse v redu. Po koncu sem prevajalca prosil, naj pregleda moje besedilo. Bilo je v redu. Tretjega dne spet stopim na oder. Nihče se ne smeje. Torej nisem smešen jaz! Brž ko izgovorim nekaj besed, občinstvo v smeh. Igramo, koncerta je konec, ploskanje, čestitke… Jaz pa sem prosil, naj gre nekdo med občinstvo in vpraša, zakaj so se smejali. In sem izvedel. Stvar je bila preprosta, kriv je bil široki »E«. Tako sem namesto Dragi prijatelji vedno začenjal z Drage riti… Zgodba o teh mojih pozdravnih besedah me je spremljala po vsej Madžarski.

Na začetek