Razmišljanja

  1. Moj konjiček je fotografija, prava ljubezen pa je film
  2. O svojih fotografijah pustnih mask
  3. O šansonu
  4. Bojan Adamič o sebi
  5. Bojan Adamič o svoji maturi, okupaciji leta 1941 in diplomi na Akademiji za glasbo, glasbi in zgodbah v vojnem času, jazzu in podpori s strani Lovra Matičiča
  6. So slovenski motivi zaželeni na festivalu “Vesela jesen”?
  7. Nekaj misli o zabavni glasbi v Jugoslaviji
  8. Predlogi za delo plesnega orkestra Radia Ljubljana
  9. Bojan Adamič o Alfi, šofiranju in še marsičem
  10. Nekaj misli o prvem Festivalu jugoslovanskega šansona v Rogaški Slatini leta 1984
  11. Koncerti Adamičeve skupine “Šanson in kitara”
  12. Jazz v Sloveniji
  13. Direkciji Radia Ljubljana

1

Moj konjiček je fotografija, prava ljubezen pa je film

Kot tudi vsi mladi sem tudi jaz sanjal o filmu, kar pa je bilo popolnoma brezupno. Toda kmalu po osvoboditvi sta prišla k meni Dušan Povh in France Štiglic s predlogom, da bi napisal glasbo k dokumentarnemu filmu Maščujmo in kaznujmo. Takrat nisem imel pojma, kako to gre, pa sem se zaletel in pristal. Pisanje mi ni delalo posebnih preglavic, pač pa sinhronizacija s sliko. Normalno se dela, da sta orkester in dirigent pred ekranom, kjer teče slika in dirigent mora sliko ujeti z glasbo. To pa takrat ni bilo mogoče, ker je bil orkester v radijskem studiju na Miklošičevi cesti v dvorani socialnega zavarovanja, kjer je danes Kinoteka, Povh pa je bil s filmom v kinu Union, od koder mi je po telefonu diktiral vse dogajanje na filmu. Jaz sem imel privezane slušalke na ušesih in uspelo nam je tako dobro sinhronizirati glasbo s filmom, da bi bili še danes ponosni na to. Iz tega se vidi, kakšno pomembno nalogo je imel telefon že takrat.

František Čap in Geza von Bolvary sta mi pravzaprav vse glavno povedala in me naučila o filmski glasbi, kar je treba vedeti v obrtniškem smislu.

Pri filmu je potrebno mnogo iznajdljivosti, dostikrat prav rokohitrske spretnosti. Potrebno je biti improvizator, moraš se znajti v vsaki situaciji, kajti v najkrajšem času s čim skromnejšimi sredstvi je treba včasih z glasbo povedati vse, kar je v danem trenutku potrebno.

Ker sem s filmom začel kmalu po vojni, ko so kolegi na film gledali bolj kot na postranski zaslužek in ne kot poklic, sem postal kmalu znan po celi Jugoslaviji zaradi brzine v pisanju in tudi spretnosti pri sinhronizaciji. Iz šestih mesecev, kolikor so (popolnoma po nepotrebnem) potrebovali moji konkurenti, sem uspel napisati in posneti glasbo že v enem tednu in pri filmu Sam sem jo celo napisal v 24 urah.

Filmska glasba ni tiste vrste glasba, ki sama po sebi lahko nekaj predstavlja, čeprav tudi to ni izključeno. Predvsem je važna komponenta v filmu. Ona pove tisto, česar ne pove dialog, slika in šum. Ona da čustvo in razpoloženje in ima povsem svojo dramaturgijo v filmu. Zato pa je potrebno poleg poznavanja kompozicije in glasbe nasploh dosti improvizatorske sposobnosti, dostikrat prave rokohitrske brzine, treba je imeti smisel za eksperiment, predvsem pa nikakršnih predsodkov zoper različne zvrsti glasbe. Hitrost pisanja pa je vsaj pri nas zelo pomemben faktor, ker glasba se piše po končani fini montaži in za njo vedno ostane premalo časa in tudi denarja. Zato v današnjem ritmu opažamo tako stagnacijo.

Na začetek

2

O svojih fotografijah pustnih mask

Bojan Adamič je o svojih fotografijah pustnih mask med drugim zapisal tudi naslednje:

Že več kot 30 let fotografiram (kot diapozitive formata 6X6) prvenstveno slovenske (obredne) maske. Med nekaj tisoči sem izbral dvakrat po približno 200 diapozitivov in naredil iz njih dva zaključna programa, h katerima sem napisal in posnel (prvenstveno elektronsko) glasbo (kot filmsko gledano spremljevalni element). Slike na teh dias-ih pa niso dokumentarne. Maske so samo tema za fotografsko ustvarjanje v sodobnih fototehnikah in načinih (dvojne ekspozicije, uporaba najrazličnejših filtrov in objektivov), ki nima toliko namena pokazati določen motiv, temveč predvsem kaj se iz takega (dostikrat zelo enostavnega motiva) da narediti.

To je seveda (posebno v naših prilikah) dokaj nekomercialen posel. Zdi pa se mi, da bi kulturno lahko bil zelo pomemben. Ta, takozvana kreativna fotografija, je pri nas (žal) res še v povojih, kar je razumljivo, ker se finančno niti približno ne splača, je pa zelo draga in jaz sem jo začel kot hobby.

V predgovoru k projekciji je med drugim dejal:

Skladatelji imamo – posebno pri prvi izvedbi – prelepo navado, da poskušamo poslušalcem čim več povedati in razložiti o skladbi sami, pa seveda mimogrede tudi o svoji genialnosti. Poskušamo pač neukemu poslušalcu pomagati, da bi nas razumel in imel o skladbi vsaj tako visoko mišljenje, kot ga imamo mi sami. Priznam pa, da nisem povsem siguren, da te razlage kaj pomagajo, posebno, če je skladba slabo napisana.

Jaz vam v tem mojem predgovoru ne želim ničesar razlagati ali celo sugerirati. Ker je med vami gotovo dosti fotografov; vas bo mogoče zanimalo kako sem kaj naredil.

Torej na kratko: vse je posneto kot normalni diapozitiv – torej brez temnice, kemikalij ali elektronike – format 6X6, vse iz roke (torej brez stojala), vse direktno na terenu – v glavnem na Ptuju. Vse spake in pošasti sem si izmislil, oziroma sem jih jaz tako videl kar tam na mestu in posebej sem pazil, da so ljudje in publika, ki jih obkroža, popolnoma normalni in da se tem maskam, ki v pustnih dneh kraljujejo po ptujskih ulicah, pravzaprav nihče nič ne čudi. Zdi se mi pa in celo verjamem, da jih vidijo enako kot jaz in to potem res ni nič posebnega.

Filmi so Kodak, nekaj Agfe in Fuji, razviti so v komercialnih laboratorijih. Postopek razvijanja je torej enak tistim, ki jih vi sami uporabljate.

Glasba je narejena doma, je sintetična, narejena s pomočjo Rolandovega računalnika in seveda vsega, kar spada zraven. Poskusil sem jo narediti tiho in nevsiljivo (razen v začetku), ker nisem želel, da mi – kot pravimo – povozi sliko.

Če bi vas po končani projekciji še kaj zanimalo, sem rade volje na voljo.

— Zbrala in uredila iz očetovih zapiskov njegova hčerka Alenka Adamič, 10. 2. 2012

Opomba: Predgovor je bil verjetno pripravljen za multivizijsko predstavitev mask v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani 5.2.1991. Naslov je bil MASKE, Kurent, Korant, Kurent … eksperimentalne fotografije in glasba.

Na začetek

3

O šansonu

Spoštovana gospa,
pošiljam Vam nekaj misli, ki jih lahko uporabite, kakor se Vam zdi primerno za vašo »klijentelo«. Vi vašo publiko poznate in boste že vedeli, kaj bi bilo za njih privlačno in kaj odveč.

Pred približno enajstimi leti sva Meri Avsenak (kot interpret) in jaz kot skladatelj zastavila cilj oživiti slovenski šanson in ga postaviti samostojno na koncertni oder. Nadaljevati delo Frana Milčinskega – Ježka in ostalih slovenskih avtorjev, ki so se pečali s tem nehvaležnim poslom, čeprav samo mimogrede. Napisali so nekaj imenitnih songov-šansonov. Ker nama to ni bil poklic – ona je urednik v radijskem programu – pomeni to, da nisva morala pristati na noben kompromis. Bila sva svobodna pri izbiri programa, sva pa seveda zato riskirala, da naju publika mogoče ne bo tako navdušeno sprejela (ker je bila vzgajana s strani TV in predvsem radia z dosti zelo poceni »robe«), oziroma da ne bo prihajala na koncerte. Ta misel seveda ni bila prijetna, toda poskusila sva vseeno. Poleg tega so nama nekateri ugledni intelektualci zamerili, da sva v program vzela izključno dela slovenskih pesnikov. Tudi to »se je« smatralo za napako, da sem večino pesmi uglasbil jaz sam. Ker sva pa vse to počela »iz lastnega žepa«, sva pač vztrajala pri najini zamisli.

Prva zasedba ansambla, ki je šansone spremljala, je bila »živa«, imenovala se je Šanson in kitara, ker sva vedno imela še gosta (klasičnega) kitarista, ki je popestril naš program. Ansambel pa je bil sestavljen iz bas kitarista Djura Penzeša, bobnarja Dušana Popoviča in jaz na klavirju ter včasih Milan Ferlež kot spremljevalna kitara. Nizki honorarji (nobenih sponzorjev – ki jih tudi sedaj nimava), težko uskladljivi termini, zelo majhno zanimanje za tovrstne koncerte in za tukajšnje prilike le prevelik ansambel so napravili svoje in morali smo nehati v taki zasedbi. Jaz sem si začel nabavljati elektronske aparature in z njimi nadomeščati ansambel, tako da sedaj nastopava sama, se pravi – Meri poje, jaz pa deloma v živo spremljam (na klavirju), deloma pa uporabljam sintisajzerje in z njimi nadomeščam ansambel. Ta novi »ansambel« pa mi vodi poseben računalnik (sekvencer), ki je sposoben paralelno voditi 128 instrumentov in torej lahko nadomešča kompleten simfonični, plesni ali drugačen (izmišljen) orkester ali pa narodno-zabavni ali rock bend. Res je, da je ta glasba sintetična, vendar včasih tako dobro imitira pravi živi zvok, da vsaj za silo lahko nadomesti pravi orkester, zato pa uboga vsak namig, se nikoli ne zmoti in predvsem zavzema (relativno) zelo malo prostora, posebno v primerjavi s pravim ansamblom, pa še v en sam avto ga spravim.

Prvi uspeh je bil ta, da so po nekaj koncertih, ki smo jih imeli v Rogaški Slatini, tamkajšnji organizatorji, predvsem duša letnih programov Franc Plohl, sklenili, da naj bo Rogaška center za Slovenski šanson. Zato vsako leto v jeseni (letos že osmič) priredijo festival, v katerem so do sedaj sodelovali avtorji iz cele Jugoslavije. V prvem delu koncerta so bili na natečaju izbrani novi šansoni, v drugem pa smo imeli po enega ali dva gosta s samostojnim programom. Vse to pa je do letos prenašal radio in deloma tudi TV, čeprav traja festival kar dva dneva in je posvečen izključno šansonu. Tako vsako leto zagleda luč sveta okoli 30 in več novih šansonov (letos celo 36).

V najin program sva začela zbirati dela naših pesnikov, ki sicer niso bila napisana kot šanson, so se pa nama zdela primerna za uglasbitev in žanr. Seveda pa je tudi za Rogaško začelo pisati vse več (tudi zelo prominentnih) avtorjev. Iskala sva predvsem sodobne avtorje, zato so se nama na repertoarju znašli Boris A. Novak, Ervin Fritz, Tomaž Šalamun, Dane Zajc, Janez Menart, Barbara Hočevar, Lily Novy in tako vse nazaj do Prešerna.
Šanson si predstavljava kot neko vrsto komorno zabavne glasbe. Pesmi morajo nekaj povedati poslušalcu. Predvsem pa sva se izogibala »težkih« tragedij, solzavih lirik in patosa, čeprav so včasih prav taki teksti predstavniki takozvane »prave« umetnosti. Zato se v najinem programu (dostikrat brez posebne »rdeče« niti) menjavajo poetične in vedre, dramatične in satirične pesmi, narodna besedila (v priredbi Janeza Menarta in Ervina Fritza) vendar vedno z originalno (se pravi na novo komponirano) glasbo. Zelo sva previdna pri ljubezenski poeziji, ker redko naletimo danes na dobro in originalno pesem, ki ni kopija, ali pa je tako nesrečna, da jo je težko prebaviti. Poskušava pač najti svoj izraz, za katerega si ne upam uporabiti visokodoneče besede, da je res tipično slovenski, posebno še, ker se naslanjam na folkloro, ki bi bila dobra pomoč, da bi stvar izgledala bolj »slovensko«. Ker pa so vsi pesniki Slovenci, Meri je Slovenka in tudi jaz sem nekaj takega, imamo upanje, da bo ta kombinacija le dala nekaj, kar bo vsaj blizu nekemu slovenskemu izrazu, oziroma bo imela nekaj slovenskega na sebi.

Ustvariti šanson, ki naj bi bil kot nekakšna »šola« (saj danes že govorimo o zagrebški šoli šansona), pa je ne samo prezgodaj ampak tudi nevarno. Šola namreč nastane dostikrat tako, da se vsi posnemajo in so si potem tako podobni, da je včasih prav vseeno, katerega avtorja podpišeš. Mi, Slovenci, pa smo si pri pisanju melodij tako zelo različni, da v tem smislu o »šoli« vsaj zaenkrat prav gotovo ni mogoče govoriti – kljub (trenutno) kar precejšnji produkciji.
Prvi naš res pravi ustvarjalec šansona je bil nedvomno Ježek, in mislim, da še nima pravega naslednika, kljub temu da imamo nekaj odličnih kantavtorjev že danes. Imamo pa mnogo manj dobrih interpretov, ki izvajajo dela drugih skladateljev, kar je mnogo težje in zahtevnejše opravilo. Ježek verjetno še nekaj časa ne bo imel pravega, enakovrednega naslednika, posebno še, ker je bil popoln avtor, napisal je vse od melodije do besedila in tudi sam najbolje izvajal svoje pesmi.V najinem slučaju smo potrebni kar trije, da pride do izvedbe, da o orkestru sploh ne govorim. Torej po Ježku pač nimamo lahkega dela. Težko bo ustvariti kaj boljšega. Torej »šola« je stvar časa, tradicije, dela in iskanja lastnega izraza. Jaz sicer dokaj dobro poznam francoski, nemški in avstrijski šanson in tudi pesmi drugih narodov mi niso posebno tuje, toda z imitacijo kateregakoli od njih nismo nič na boljšem. Stojim pač na stališču, da je vrednejše (tudi magari slabše) delo, ki ima na sebi nekaj originalnega in svežega, kot najboljša imitacija in kopija, ki to ostane tudi pri najboljši izvedbi. Ne poskušam se torej zgledovati po nikakršnih tujih zgledih, ki pa jih zelo cenim in spoštujem in tudi vedno hodim poslušat in se pri njih učit – obrti. Njihove ideje so pač njihove in za mene kot poslušalca zelo privlačne, za mene kot skladatelja pa neuporabne, ker pač ne nameravam postati Francoz ali Avstrijec in ne čutim tako kot oni in tega tudi ne morem na neki način »konstruktivno« ali »aktivno« prevesti – in tudi ne vem, zakaj naj bi.

Najsi se moja zgodba konča kakorkoli, imel bom zavest, da sem nekaj poskušal in tudi naredil v tej smeri. Če se me bodo zanamci spomnili in dobro ocenili, me bo zelo veselilo, če pa ne, bom imel vsaj zavest, da sem napravil nekaj korakov, da pa bodo drugi šli še naprej in počasi priborili naši glasbi in naši besedi tisto mesto pod soncem, ki ga zaslužimo.

V tem iskanju naše samobitnosti se moram predvsem zahvaliti svoji imenitni sodelavki Meri Avsenak, ki se je tega (lahko rečem, dokaj nehvaležnega in predvsem zelo nedonosnega) posla lotila s pravim žarom, tako da ima danes že preko 80 pesmi »na zalogi« od katerih so nekatere tudi kar precej dolge, kot npr. Duma Fritza Ervina, ki je dolga preko 12 minut.

Upam, da sem Vam s tem vsaj malo ustregel. Upam pa tudi, da imate pri roki kakšen koš, če Vam tole ne bi ustrezalo. Pa prav lep pozdrav.

Opomba: Gradivo je pripravil sam osebno, predvidoma za intervju, oziroma objavo v časopisu, predvidoma leta 1991.

Na začetek

4

Bojan Adamič o sebi

»Kako sem se jaz likal« je pokojni Alešovec opisal svoj vstop v kulturni svet. Zame, če že moram govoriti o svojem življenju, bi bil primernejši naslov »Kako so me likali«. Sicer pa bo najbolj prav, če začnem pri svojih glasbenih začetkih, čeprav so bili precej prozaični.
Rojenice in Sojenice so imele pri starih Slovanih kar precej besede pri novorjenčkih. Pozneje so to nehvaležno in odgovorno nalogo prevzele neizživete tete in strici, ki jim bog ni dal, da bi pošteno končali kakšno uporabno šolo. Sodelovali so kajpada še prijatelji in ostalo sorodstvo ter pojasnevali srečnemu, a očitno neukemu očetu in pre-srečni mamici, kaj vse naj nodobudni sinko bo in kje se mu bo dobro godilo. Za morebitne zaplete so bili pozneje tako in tako krivi le starši, ker pač niso znali upoštevati pravih nasvetov. Včasih je posegla v življenje bodočega genija usoda in se malo poigrala s starši, predvsem pa z bivšim novorojenčkom.

Kaj so si želeli moji starši, ne vem prav natanko, ker je o tem več variant. Bilo pa je nekaj nasprotij med temi variantami. In če bi se dalo nekako takole povezati: Sin, to sem jaz, naj bi se za božjo voljo ne ukvarjal z glasbo, naj bi jo gojil, kolikor se da, v svojo in tudi tujo zabavo, a nikakor ne poklicno, ker – zdaj je sledilo morje teh »ker« in seveda so bili vsi pametni in upravičeni. Toda vmes je posegla usoda in mi porinila v roke metlo. S tem me je postavila na mesto, na katerem sem dolgo delal in bi še, če se spet ne bi vmešala usoda, ki pa ima tokrat že bolj otipljivo, to se pravi človeško ozadje.

Naj povem, kako je prišlo do metle. Pri sosedih, pri brivcu – vse pa se je odigravalo v mojem rojsten kraju Ribnici na Dolenjskem – so ustanovili godbo na pihala. Instrumente so kupili ali, ne vem natanko kako, dobili. Note so tudi od nekod prišle in začeli so se učiti teh inštrumentov in vaditi. Niso pa imeli dirigenta, najbrž se jim ni zdel potreben – enako kot tudi danes misli mnogo sicer čisto pametnih glasbenikov. Ker pa za Slovence velja, kar zadeva slogo, nekaj natančno določenih pravil, nanašajočih se na ta spodrsljivi teren, se tudi ta godba nikakor ni mogla zediniti, kateri tempo bi bil recimo za marš pravilen, in je vsak vzel svoj tempo, kot se temu reče, in tako tudi niso prišli skupaj do konca, kar pomeni, da tudi v sredini skladbe ni bilo vse po kakšnih takrat vladajočih pravilih. Res je, da so nekatera pravila od takrat ostala, res je pa tudi, da se principi tiste godbe danes pogosto uveljavljajo prostovoljno, pa tudi včasih neprostovoljno. Da ne bom govoril v preveč glasbeno strokovnem jeziku, rabili so nekoga, ki bi jim pomagal držati enakomeren – za vse veljaven ritem. Ker sem pa jaz kuhan in pečen ždel v nekem kotu pri teh vajah in resnično užival, se je nekdo spomnil na mene kot edinega brezdelneža v sobi. Dal mi je v roke metlo, me postavil na sredo orkestra in jaz sem z njo, ne da bi poznal topogledno tradicijo, tolkel po tleh in nekako usmerjal preveč svobodoželjne in svobodomiselne člane orkestra v enotno gledanje oziroma igranje. Res je pa, da zapisov o teh mojih dokaj hrabrih začetkih ni in se spominjam samo ustne hvale, da sem se še kar dobro držal. Dandanes me to spominja na največjo pohvalo, ki mi jo je dal moj profesor Ravnik Anton, ko sem odigral svoj diplomski koncert na klavirju. Poslednja točka je bil Lizstov koncert za klavir in orkester, dodal sem pa še vse tri revolucionarne etude Chopina in prišel napol mrtev z odra z eno samo željo: »Dajte mi eno pivo«, ker sem bil do kraja preznojen in žejen kot še nikoli. Takrat me pa profesor pogleda, premisli, če mi to lahko reče, da ne bo preveč hvale, in pravi: »Če pomislim, kako bi lahko bilo, moram reči, da niti ni bilo tako slabo.« Vem, da nisem bil ravno vzgleden gojenec, toda ravno najslabši nisem bil. Bila je pa to vendarle ena največjih pohval, kar sem jih doživel, to pa predvsem zaradi tega, ker sem mojega profesorja izredno cenil ravno zaradi tega, ker sem mu lahko verjel. No, pa da se vrnem na metlo.

Ne vem natančno, kdaj sem izgubil angažman z metlo. Spomnim se pa, da me je moj oče želel spoprijateljiti s klavirjem, ki smo ga imeli. On je bil namreč zborovodja amater in pravzaprav me je on skušal sprijazniti z glasbo. Pri štirih letih je bil klavir, čeprav samo pianino, le malo prevelik za mene in tipke so si bile preveč podobne, pa še samo dveh barv so bile. Zato sem si narisal na tipke nekakšne hieroglife lastne izdelave in kasneje note s črkami. Orientacija se je precej poenostavila in kmalu sem že nekaj malega zaigral. Takrat se je pa pojavil moj veliki stric Emil Adamič in dal popolnoma v nič vsa moja prizadevanja. To je še kasneje, ko sem bil že na konservatoriju, nekajkrat ponovil in moram priznati, da me je precej prizadelo. Mnogo kasneje sem šele zvedel, da si z očetom nista bila posbeno dobra, pa se je tako lahko malo stresel tudi nad menoj. V začetku sem bil premajhen, da bi mi to vzelo veselje, kasneje pa je bilo že prepozno, ker sem pregloboko zagazil v glasbene vode. Pri mojih desetih letih pa smo se preselili v Ljubljano. Tu sem po raznih tavanjih z vsemi mogočimi tipi glasbenih pedagogov prišel pri kakih trinajstih letih v roke profesorju Tonetu Ravniku, pri katerem sem ostal vse do diplome na visoki šoli – Akademiji.

Ne vem, če sem bil, kar zadeva pridnost, ravno njegova simpatija. Mislim pa, da me je imel zelo rad in se je zelo trudil z menoj in brez pridržka moram priznati, da mi je največ dal in pomagal na moji glasbeni poti. Je že res, da ni bil navdušen nad mojimi stranpotmi, recimo zaradi mojih čedalje resnejših eskapad na polje zabavne glasbe in predvsem jazza. Res je pa tudi, da jih je dosti vdano prenašal in se skušal vživeti v moj svet in mi pomagati, kar se je posebno videlo tik pred diplomo. Takrat je vse strokovno vodstvo takratne visoke šole z direktorjem Betettom na čelu najresneje pritisnilo na mene, da se odrečem jazza in vsega, kar ne sodi na Akademijo. Jaz sem trmasto vztrajal, da se ne dam, in ravno profesorju Ravniku se imam zahvaliti, da se je toliko potegnil zame, da so me pripustili k diplomi.

Ko sem torej najresneje žulil Czernyja, teroriziral Beethovna, pačil Bacha, da ne govorim, kaj sem včasih napravil iz Mozarta ali kakega drugega komponista, se je pa pojavila ženska v mojem življenju. Beseda »ženska« ni povsem na mestu, ker sem to žensko poznal skoraj od rojstva. Bila mi je, oziroma mi je še, prava sestrična. Nekega popoldneva v decembru, ko je zunaj padal sneg, je prišla in mi prinesla troje šlagerjev, ki so bili tedaj v modi. »Valencia«, »Kreola« in »Oh, donna Clara«. Jaz sem vse to preigral, pravilno ocenil kot ogabno glasbo – primerjal sem jo pač z božanskim Beethovnom in tako naprej, kot so nas v šoli učili, potem sem note zabrisal po tleh, takorekoč v svetem ogorčenju. Še bolj potem sem pa note pobral, začel navdušeno igrati in pri tem ostal. Potem sem pa celo življenje vozil na dveh kolosekih – takrat sem namreč mislil tako. Kasneje sem pa uvidel, da se glasba ne da tako preprosto deliti in enostavno klasificirati. Posebne težave s tako primitivno klasifikacijo bi si nakopal kasneje, ko sem doživel pravo umetniško doživetje. V Gvineji sem na primer poslušal solista na bobnu, nepismenega, a genialnega, ali pa npr. z dušo in telesom zehal pri kakšni takozvani resni kompoziciji v izvedbi recimo še malo šepavega orkestra. K sreči stvari pač niso tako enostavne in se ne dajo tako lepo spraviti po predalčkih.

Poleg tega, da sem začel čedalje resneje delati na Glasbeni akademiji, kjer sem se vpisal še pri prof. Ostercu na kompozicijo, prof. Premrlu za orgle in prof. Karasu za trobento. Saksofon in za silo klarinet sem se že sam naučil. Zelo mnogo sem se tega naučil pri mojem prijatelju Milošu Ziherlu, s katerim me je poleg prijateljstva družil tudi neverjetno sličen pogled na življenje – od glasbe do športa, filmov in politike. Orgle kot eden najpopolnejših inštrumentov so me neverjetno privlačile, trobenta, ki je bila takrat prav na začetku svoje jazzovske kariere na Slovenskem, je bila nedvomno simbol jazza in igranje nanjo me je prestavljalo v prave nebeške sfere. Na žalost pa ni moja godba spravila v nebeške sfere tudi poslušalcev in plesalcev, ki so ali naj bi uživali ob zvokih malega ansambla, ki sem ga sčasoma spravil skupaj. Ta ansambel sem spravil skupaj kot nekakšno protiutež raznim komercialnim ansamblom in je seveda precej napredno igral, vsaj za tiste čase pred vojno. Ansambel, predvsem pa jaz s svojo jerihonsko trobento smo naredili razpoloženje, da ni bilo nikogar treba poditi spat. Vedno smo imeli prazno dvorano pred koncem delovnega časa. Igrali smo namreč predvsem po letoviščih, kot so Rogaška Slatina, Dobrna, Kaštel stari in podobno, kjer publika ni pretirano hrepenela po jazzu. No, študentski časi so bili vseeno lepi, posebno še naši, ker so bili začinjeni z dobro družbo in glasbo, ki smo jo imeli radi. Na trobento pa sem se preselil iz čistega obupa, ne toliko nad saksofonom, ki sem ga prej igral, nego predvsem zaradi tega, ker smo v vesoljni Ljubljani imeli do takrat samo enega trobentača, ki se mu o jazzu ni sicer čisto nič sanjalo, kot tudi ostalim ne, držal pa je trobeno naravnost pred sebe in tudi tak lep trebušček je imel, kot smo jih videli pri Amerikancih – v filmih seveda. To je bil glavni razlog, da sva se z Ziherlom odločila zanj kot za zasilni izhod. Torej preselil sem se na trobento (str 4 – sredina), s katero sem strahoval vse mlado in staro okoli sebe, ostal pa sem vseeno zvest orglam in predvsem klavirju. Sčasoma sem diplomiral na Akademiji iz klavirja in iz orgel na srednji šoli. Med tem je prišla vojna in (1943) 43-tega sem se preselil v gozd. Tam sem trobento zamenjal z mitraljezom, ki je lahko prav tako nevarno orožje za sovražnike. Ko pa so me v nekem spopadu Nemci našli in malo navrtali, zaradi česar nekaj časa nisem posebno dobro hodil, so me preselili v Glavni štab, kjer sem pomagal ustanoviti Godbo na pihala in PZZ. PZZ je prevzel Karol Pahor, jaz in kasneje Drago Lorbek pa smo spočeli Godbo Glavnega štaba. Igralce in instrumente smo z raznimi zvijačami nalovili od vsepovsod, papir za note pa so nam priborile brigade. Midva z Lorbekom, ki je o tem vedel mnogo več kot jaz, sva pa pisala in pisala ter vadila, kolikor je orkester fizično zmogel. Takrat še ni bilo pravih samoupravnih sporazumov, pa smo delali kar smo hoteli. Jaz sem obujal spomine na moje šolanje in sem prodajal to, česar sem se še spomnil, to se pravi, da sem pisal v raznih stilih motive in jih instrumentiral za zasedbo, ki smo jo imeli. To smo potem hvaležnim poslušalcem prodajali kot čistega Beethovna in še nekatere njegove kolege. Upam samo, da pokojni Ludwig van med peklenskim hrumom vojne teh »svojih« kompozicij ni slišal, sicer pa – po vojni se je itak moral na marsikaj navaditi. Gotovo se mu, doler je še bil živ, nikoli ni snjalo, da je napisal hite take oblike in probojnosti, kot je npr. »Za Elizo«.

Kar zadeva avtorsko pravno plat teh čudnih originalov, sem imel še kar srečo. Po vojni smo vse te materiale izgubili.

Po končani vojni, pravzaprav že prej, sem se preselil k radiu in tam ostal do danes. Nekaj časa sem vodil in pisal za orkester, kateremu seže izvor v leto 33 ali 34, in danes sliši na ime PORL. Zdaj ga vodi Jože Privšek in njegova kvaliteta sega v evropski vrh. Ker pa že kakih dvajset let nisem pri nas več uporaben za tako delo, tako so mi namreč pojasnili, sem se začel seliti po Jugoslaviji. Pisal in dirigiral sem simfoničnemu orkestru in zboru Doma JNA v Beogradu, pa orkestru v Prištini, Tirani, Zagrebu, Sarajevu, Novem Sadu, beograjskem radiu, itd. Povsod tam, kjer me še niso odpisali med staro železo. Mimogrede sem se spečal še s filmom, kar mi je resda prineslo nekaj neštetokrat očitanega denarja, z nekaj zabavnimi, pa tudi neprijetnimi trenutki. Pri filmu sem počel vse mogoče. Ponekod sem bil celo igralec, pri Madžarih pomočnik dreserja, pri Amerikancih sem v Pireju vozil divjo Hondo kot dubler, sem pa tudi pisal glasbo za filme. Napisal sem jih preko dvesto in to za vsa jugoslovanska filmska podjetja, za Madžare, Norvežane, Nemce, Ruse, Francoze, Švicarje, Amerikance obeh celin in – saj se niti ne spomnim za koga vse še. Posebno poglavje pri filmu je kritika. Jaz sem navdušen nad njo. Nikdar me niso grajali, res pa je, da me tudi hvalili niso nikoli, ker sploh nikoli niso nič napisali o moji glasbi – kljub trem oscarjem v Puli, ki sem jih dobil. To ni čisto res. Nekoč so me napadli, kako sem si dovolil, da je moje ime v špici filma, ko v filmu sploh ni glasbe. Glavni instrument orkestra je bil namreč pisalni stroj, ostalo so pa bila sama tolkala, s katerimi sem opremil celo zgodbo, kar pa je bilo vse prej kot enostavno. Tudi pohvalili so me enkrat. Eno od zvenečih imen je napisalo dokaj slabo glasbo za neki film. Ko smo jo snemali, jaz sem bil pri tem samo dirigent, se je režiserju prižgala lučka, da cerkveni koral, ki je bil (glasbena???) tema filma, ni edino primerna glasba za humoristični, akcijski, partizanski film. Snemanje te res neustrezne glasbe je propadlo v torek. Jaz , ker sem bil pač pri roki, sem napisal novo in že v soboto smo jo snemali. Ker je bilo zelo tik pred zdajci, niso utegnili spremeniti imena v špici in kot avtor glasbe je ostal naveden prejšnji komponist. V Pulju je dobil oscarja. Najhujše pa je bilo to, ko so mi potem vsi pridigali, da je treba pisati takšno glasbo in ne take, kot jo pišem jaz… S filmom je včasih res veselje.

Sicer pa sem pisal še za lutke – mogoče se spomnite Žogice Marogice–, za risanke, za godbe na pihala, kakih sto scenskih glasb za naša gledališča, za simfonične in harmonikarske orkestre, za pevske zbore, Mariborsko jesen, Melodije Istre i Kvarnera, Zagreb, Beogradsko proleće, Skopje, Prištino in kaj vem, za koga še vse. Seveda – še za Slovensko popevko, kjer sem do lanskega leta redno sodeloval. Tu se ponašam z redko slavo in sem pravzaprav unikat. Na Slovenski popevki mi ni uspelo dobiti niti najmanjšega priznanja in sem v tem pogledu edini, ki mu je to uspelo. Izven Slovenije, če odštejem Zlati klopotec Mariborske jeseni, pa sem dobil tri oscarje v Pulju, nekaj zveznih in republiških nagrad, največ pri Melodijah Istre i Kvarnera, ker očitno bolj poznam istrsko kot slovensko glasbo. Res je tudi, da sem dobil Prešernovo nagrado, kar je posebej vredno pohvale, ker sem jo dobil kljub dobro organiziranemu odporu. Še en žalosten »res je« je potreben razlage. Vsaka večja nagrada ima pri nas svoj rep. Ko te obesijo na veliki zvon, izgubiš posel in preteči mora precej časa, da se nagrada malo pozabi in se te nato spet spomnijo in te angažirajo. Take izkušnje imajo tudi igralci, ki pred vsako premiero v Pulju molijo, da ne bi dobili kake nagrade. Nagrade so sicer res nagrade, kruh je pa tudi kruh.

Ne vem, če se s tem lahko hvalim, vendar je res, da še vedno pišem, in to najrazličnejšo glasbo. Pravijo, da se mu, komur je opeka padla na glavo – najsi je bila še tako skrbno zavita, da je ni slišal – to pozna vse življenje. Verjetno vse nesreče ni bila kriva samo tista preklicana metla ali opeka. V meni pač živi neko čudno gledanje na ta svet. Zame na njem skoraj ni drugega kot muzika. Nekateri trdijo, da to ni res, in da so še druge stvari. Doslej me še niso prepričali, seveda pa vseh dni še ni konec.

Napisano verjetno po letu 1979.

Na začetek

5

Bojan Adamič o svoji maturi, okupaciji leta 1941 in diplomi na Akademiji za glasbo, glasbi in zgodbah v vojnem času, jazzu in podpori s strani Lovra Matičiča

Dovolj težko je že opisati dogodke, po svoje pomembne, ki jih ni malo v slehernem človeškem življenju, še težje pa je izbrati in opisati dogodek ali doživljaj, ki naj bi odločilno vplival na človeško usodo. Jaz namreč pretirano ne verjamem v tisto edino minuto, uro ali pa tudi dan, ki bi tako usodno popolnoma preobrnil in preusmeril neko življenje. Pri meni, kot verjetno še pri marsikomu, je kar nekaj dogodkov – ali, če hočete, doživljajev – ki so vplivali na spremembe v mojem življenju.

Eden takih, gotovo pomembnih dogodkov, je bila (nekdanja) velika matura na kraju končane gimnazije. Ko polagaš maturo, vse veš, vse znaš, skoraj vse lahko razložiš, o vsem si poučen, vse znaš najti – skratka – ničesar ni, kar ne bi bilo dosegljivo. Ko pa maturo položiš in po prvi evforiji, dan ali dva kasneje, začneš malo razmišljati in opaziš, da si prav obupna reva, ki pravzaprav ničesar zares ne zna in ne ve, in domišljije je kmalu konec. Spet si na začetku, samo zdaj bolj zares. Tako je bila matura, vsaj za mene, prvi tak dogodek, po katerem se je v mojem življenju marsikaj resno spremenilo in to še preden sem se vpisal na univerzo.

Drugi tak moment je bila okupacija in leto 41.

Mogoče se je vmes zgodilo tudi kaj zelo pomembnega, toda po tem, kakor danes gledam na svojo preteklost, bi skoraj sigurno postavil italijansko okupacijo na naslednje važno mesto. V prvem letu (okupacije) naj bi diplomiral na Visoki šoli ljubljanske Akademije za glasbo. Kot stranski predmet sem imel kompozicijo pri prof. Slavku Ostercu, ki je bil tudi predsednik Prijateljev Sovjetske zveze. Pa je usoda nanesla, da smo se pri istem profesorju, istem predmetu in v isti sobi, istočasno znašli nekaj navadnih Slovencev in še kolegica, zelo prikupna na pogled, žal pa navdušena članica Hitlerjugend in Kulturbunda, ki pa te svoje pripadnosti ni niti najmanj skrivala. Bila je celo zelo agilna in uživala tudi podporo italijanskih oblasti, da o Nemcih raje ne govorim. Profesor Osterc je pa pri neki uri popolnoma jasno in nedvoumno povedal, da ne bo več učil, če bo ta naša, tako zelo nemško zavedna kolegica, prihajala k njemu v šolo. Če smo hoteli diplomirati (poleg drugih je bil z mano tudi dirigent Samo Hubad in Vlado Golob), kar ne bi bilo mogoče, če pri Ostercu ne bi položili izpitov, smo dekle lepo pričakali pred začetkom pouka in jo lepo (lahko bi rekel po vzoru Divjega zapada) odnesli skozi vrata, za njo pa vrgli na cesto še njene knjige, torbico in vrata za njo zaprli, pa ne samo simbolično. Reakcija je seveda sledila takoj. Nemški konzul je pritisnil na našega rektorja, ki se je seveda znašel med dvema ognjema in ni vedel, kaj naj stori. S pomočjo profesorskega zbora (ki niti prav dobro vedel ni, za kaj gre, in niti približno ni bil soglasen) sem dobil zadnji možni ukor pred izključitvijo. Nisem pa te pohvale dobil na običajen način in pismeno, temveč me je rektor poklical k sebi in mi skušal razložiti, da je ta kazen nujna, da pa je ne bodo nikamor vpisali in me pravzaprav kar prosil, da ukor sprejmem, in da naj razumem tudi jaz njega. Jaz sem mu pojasnil naše stališče, ki seveda ni bilo samo stališče nekaj študentov, ter povedal, naj ne meša politike in šole in da, čeprav smo pod italijansko oblastjo, Nemci nimajo nikakih pravic in nas bi moral profesorski zbor (ki je bil skoro izključno slovenski) pohvaliti, ne pa dati najvišjo možno kazen, pa še tik pred diplomo. Rektor ni vedel ne kod ne kam in me je začel prav prositi naj kazen sprejmem. Jaz sem pa insistiral, da mi kazen, seveda z obrazložitvijo, vpišejo v diplomo, da pa kazni ne sprejmem. Bila je prav smešna situacija, ki se je končala s tem, da sem lepo pozdravil in odšel.

Soraj istočasno pa je rektor zvedel, da imam na vesti še en strašen greh, da se namreč tudi navdušeno pečam z jazzom. Bavim se torej z nemoralo, kakor so jazz proglašali tako Nemci kot Italijani (da o naših profesorjih od takrat raje ne govorim) in rektor je moral predlagati mojo izključitev. K sreči je bilo vendarle precej profesorjev na moji strani, tudi zaradi tega, ker sem bil baje mnogo obetajoč pianist, najbolj ostro pa se je za mene potegnil moj profesor klavirja Anton Ravnik (ki je nedavno umrl) in nekako prepričal rektorja, da me je pustil »pri življenju« in se je tudi ta afera srečno končala.

Prišla pa je še tretja stvar, in to v obliki takrat zelo popularnega nemškega filmskega igralca Willy-ja Fritsch-a. Fritsch naj bi prišel obiskat in se pokazat v Ljubljano, priredili naj bi veliko veselico in slavje, pripravili dosti glasbe in Fritsch, ki je pel v mnogih filmih, naj bi tudi kaj zapel z mojim tedanjim plesnim orkestrom. To je bila velika prilika. Organizacijo glasbenega dela so zaupali meni in jaz sem (seveda v soglasju z OF) poskrbel za to, da ni bilo mogoče najti niti enega glasbenika prostega, in tako je stvar propadla. Seveda smo preskrbeli tudi to, da se je zvedelo za to, da ni glasbenikov, tik preden je Fritsch prišel – čeprav jaz niti ne vem, če je res prišel, ker sem se za vsak slučaj tudi jaz nekam izgubil za krajši čas. Takrat se je vsak od nas mladih po svojih močeh trudil, da bi bilo okupatorjem in Nemcem čim lepše pri nas. Zato seveda ni nič čudnega, da sem jo takoj, ko se je pričela nemška okupacija (leta 43 v jeseni) pobrisal v partizane.

V partizanih je bilo seveda več ali manj zanimivih zgodb dovolj. Čeprav sem se nekajkrat komaj izmazal živ, vseeno ne mislim, da so bile veliki mejniki v mojem življenju. Omenil pa bi vendale eno, ki sama po sebi ni prav nič posebnega, se pa le zelo redkim zgodi in je mogoče zaradi tega omembe vredna.

V času nemške ofenzive, jeseni 43, sva bila z Vladom Golobom vedno skupaj, oba sva igrala na harmoniko in na vseh mitingih sva nastopala skupaj, šele ofenziva naju je razdružila. Kam je odneslo njega, nisem vedel, jaz pa sem bil od nemške mine ranjen (bil sem namreč mitraljezec). Mina pa je ženskega spola in zato neuračunljiva in tako se je zgodilo, da sem dobil kakih trideset večjih in manjših luknjic, od katerih nobena ni bila posebno huda. Tako sem še nekaj časa hodil s karavano, čeprav privezan na konja, potem pa so me v neki provizorični bolnici pustili, od koder sem pa že zvečer pobegnil. Bolnico so našli beli in jaz sem verjetno edini preživeli. Po mnogih peripetijah sem se naposled vrnil v svojo brigado. Prvega sem srečal komisarja mojega bataljona, ki je bil vidno presenečen, da sem živ in se celo vrnil. Ugotovil je, da sem imel preklemansko srečo, med tem ko je moj prijatlej med ofenzivo padel. Komisar je videl, kako me je to prizadelo, pa me je, poleg še nekaj drugih, zvečer povabil v štab. Zdelo se mu je prav, da pove nekaj besed o mojem padlem prijatelju Golobu. V tem posmrtnem govoru je posebej naglasil, kako mu imponira, da je tako dober glasbenik, ki mu tudi pod okupacijo ne bi bilo težko živeti, odšel v partizane in tam, na žalost, tudi padel. Moram priznati, da je res lepo in tudi dobro govoril, samo čedalje bolj sem začel sumiti, da je naju z Golobom zamešal, in jaz sem se malo nasmehnil ob misli, da poslušam svoj nagrobni govor, in da je Golob verjetno ostal živ. Komisar pa ne bi bil komisar, če ne bi opazil mojega obraza. Predno pa je reagiral, je v sobo vdrl neki moj dobri znanec, seveda tudi partizan, s besedami: »Kaj te niso že enkrat pokopali?« Komisar, ki je takoj dojel, kako stvari stoje, je mislil, da se delamo norca iz njega in je dobesedno pobesnel. Potegnil je pištolo in zelo malo je manjkalo, da potem nismo imeli pravega pogreba. Nisem mu mogel dopovedati, da se človeku ne zgodi vsak dan, da posluša svoj nagrobni govor, in da sem v začetku popolnoma verjel, da je govoril o Golobu. V partizanih res ni bilo nič posebno čudnega, če je kdo med ofenzivo padel.

Ko smo tisto vojno z Nemci dobili, me je čakala še ena. Jazz in vse, kar se je z glasbo dogajalo v povojnem obdobju.

V partizanih smo igrali jazz, čeprav s primitivnimi inštrumenti. Kakega posebnega odpora ni bilo. Mogoče je komu šel ta »ropot« malo na živce, kar pa ni imelo nikakih posebnih posledic.Težave z ideologijo so se začele, ko sem postal urednik za glasbo v radiu Ljubljana, posebej pa še, ko je takratni Plesni prkester (ustanovljen že nekaj let pred začetkom vojne) začel normalno delati na radiu. Začelo se je v časopisih. Vsak, ki se je spomnil, ali imel čas, je lahko prosto udrihal po meni, kolikor je hotel in mogel, meni pa niso pustili, da bi v kateremkoli časopisu odgovoril. Kakšnih posebnih pametnih argumentov napadajoča stran sicer ni imela, imela pa je v rokah policijo in batine. Kljub temu se je le enkrat našel direktor, sicer član CK-ja, ki je opazil to napadanje, pa me je poklical k sebi in mi povedal, da bo z orkestrom konec. Napadov nanj in na mene je bilo dosti preveč, odgovora pa prav nobenega. Ni mogel verjeti kako je vse potekalo in je potem prestopil na mojo stran, zahteval, da napišem odgovor, ga sam prekorigiral, ker sem bil res preveč oseben in podivjan. Njegove korekture niso niti najmanj popravljale mojo strokovno in tudi ideološko stran odgovora. Vse je izšlo v istem časopisu, ki me je prej tako napadal in del bitke je bil dobljen, ostalo je še vprašanje orkestra, kot nekakšnega glavnega vira »onesnaževanja« slovenske duše. Bilo je nekaj sestankov na vseh ravneh od Beograda do Ljubljane, ki so se nehali v nekakšni pat poziciji. »Oni« niso mogli in znali zmagati, mi pa nismo smeli. Seveda vsi ti sestanki niso bili vedno krvavo resni in zato bom tudi enega opisal.

Povedali so mi, seveda uradno, da bo na neko mojo oddajo (ki je bila s Plesnim orkestrom), bila je seveda live – »v živo« –, prišla uradna komisija, ki bo ocenila naše delo in na podlagi te ocene bodo potem sklenili, kaj bo z orkestrom in seveda tudi z njegovim dirigentom. Da bi bila cela reč še bolj dramatična, smo se istega dne, ko naj bi prišla komisija, v orkestu temeljito skregali – ne spominjam se več zakaj. Orkester je bil zelo nasršen proti meni in zelo ostro so nastopili proti meni. Povedal sem jim o komisiji in tudi rekel, da imajo sedaj krasno priliko, da se me znebijo. Vodstvo bo presrečno, ko bo videlo, da je tudi prkester zoper mene in bolj idealne prilike kot je danes popoldne, dolgo ne bo. Vodstvo je sestavilo strokovno komisijo, in ker ni imelo dovolj kadrov, ki bi jim zaupalo, so si »sposodili« takrat v Ljubljani slučajno gostujočega, slavnega dirigenta, Lovra Matačiča. Kaj so Matačiču sporočili ali naročili, ne vem, spomnim pa se, da je zelo strogo gledal in jaz sem že videl svoj pogreb. Toda glasbeniki, kot pleme, so silno nepreračunljivi del človeškega rodu. Ne vem, kaj se je zgodilo z njimi, toda tako dobro, kot so igrali tisto popoldne, niso igrali že dolgo poprej in tudi poslej. To je seveda tudi meni dovoljevalo drugačen način dirigiranja, ki nikoli ni bil posebno akademski, in dovolil sem si kar precej ekshibicij. Pozabil sem na komisijo, Matačiča in na vse na svetu in enkrat užival, kot lahko samo dirigent uživa, če mu gre vse tako lepo izpod rok, kot je takrat šlo meni. Ko smo igrali zadnjo »špico«, to je glasbo, ki je bila naš razpoznavni znak, sem nenadoma začutil nekoga tik za seboj. Obrnil sem se in pred mano je stal Matačič, ki me je teso objel, pozabil, da so mikrofoni še odprti, in na ves glas izjavil, da je srečen, da se jaz ne pečam z resno glasbo, ker bi bil prav »umazana« konkurenca. Da je bila stvar še bolj popolna, je zvečer na vaji s simfoničnim orkestrom, s katerim je pripravljal Mozartov Rekvijem, rekel, da je popoldne slišal tako dobro muziko in tako dober orkester, da sedaj ne more resno delati in je orkester poslal domov. To se je seveda razvedelo in trenutno z mojo likvidacijo ni bilo nič. Vem pa, da se je glasbeno očividno zelo izobraženi generalni direktor zelo razburil, češ, kje so staknili tega »nekega« Matačiča. On je namreč simfonični orkester poznal samo iz blagajniških poročil. Tam pa mu ni bil simpatičen. Matačič pa ni bil niti direktor, bil je kratkomalo (v nekaterih političnih krogih) »niko i ništa« in so mu ga podvalili. Vendarle pa se je izkazalo, da je bil le toliko vreden, da je orkester ostal, jaz sem pa odšel za eno leto »na študij« v Albanijo. Takratni naš direktor se je pa tudi kmalu pomiril, ker so ga zamenjali z drugim, ki se je sicer drugače pisal, jazza tudi ni maral, bil pa je drugače kar prijeten možak.

Bil pa je še en dogodek, ki ni bil vezan samo na en trenutek ali dan, je pa v mnogočem usmeril moje življenje v popolnoma drugo smer.

Ker sem bil v partizanih eden redkih glasbenikov z visoko glasbeno izobrazbo, nisem imel samo možnosti, temveč so pred mene postavljali zahtevo, da opustim praktično glasbeno smer in se posvetim družbenim glasbenim nalogam. Ponujena so mi bila mesta direktorja Opere, Filharmonije ali funkcionarja na visokem položaju, kar zadeva glasbo. Potreboval sem celo leto, da sem prepričal odločujoče politike, da je moje mesto v »praktični« glasbi, in da prosim samo za mesto dirigenta v plesnem orkestru, kar sem –poleg glasbenega urednika– praktično tudi že bil. Ko so mi prošnjo vendarle uslišali, sem seveda moral požreti tudi vse konsekvence. Nikamor nisem mogel na dodatno šolanje, zaprta so mi bila vsa pota napredovanja – skratka – popolnoma sem si pokvaril »kariero«, seveda kariero v »klasičnem« smislu. Ni mi bilo pri tem vedno lahko, toda nikoli mi ni bilo žal.

Opomba: Gradivo je pripravil sam osebno predvidoma za intervju, oziroma objavo v časopisu.

Na začetek

6

So slovenski motivi zaželeni na festivalu “Vesela jesen”?

Nedavno je bil razpisan natečaj za najboljšo popevko Vesele jeseni. Organizator je že dolga leta mariborsko Društvo glasbenih delavcev »Harmonija«, kateremu gre nedvomno velika zasluga, da se je tradicija slovenske popevke, čeprav v obliki narečne popevke, obdržala.

V samem razpisu besedila je sledeči pasus in zaradi njega imam vprašanje, ki sem ga kar javno naslovil na organizatorje »Vesele jeseni« in seveda tudi na Strokovno žirijo. Najprej citat iz razpisa: »… narečnimi besedili, zato naj skladatelji upoštevajo vedrost in barvitost posameznih SLOVENSKIH narečnih območij v glasbi in besedilu.«

Organizatorje Vesele jeseni bi rad vprašal ali so slovenski motivi zaželjeni, dovoljeni ali nezaželjeni. Ali je razpis letos res mišljen tako kot je napisan, ali pa se bo stvar zasukala kot lani. Te dni namreč poteče rok za prijavo narečnih skladb in odgovor bo verjetno zanimal mnoge avtorje in predvsem aranžerje, ki bi radi sodelovali.

Zakaj in na podlagi česa sem se odločil, da to javno vprašam, bom skušal pojasniti v tem, neke vrste odprtem pismu, namenjenem organizatorjem, lanski tre predvsem letošnji Strokovni žiriji, poslušalcem, obiskovalcem Vesele jeseni in še kakšnemu Slovencu, da ne bi, tako kot jaz, živel v krivi veri.

Na lanski Veseli jeseni, kjer že dolgo časa sodelujem, je bila predlagana kot edini resni kandidat za nagrado Strokovne žirije, moja popevka »Gepl«. Dobila je prvo nagrado za besedilo avtorja Miroslava Slane – Mirosa. Izvedba je bila zelo dobra, aranžman tehnično popolnoma v redu, imel pa je napako, ker sem v njem uporabil slovenski motiv, torej motiv iz ljudske pesmi.

To mi je Strokovna žirija zamerila in zato sploh ni podelila nagrade, ker je Gepl bil edini resni kandidat, ta pa je imel napako – uporabil sem preveč »slovenskih motivov«. Kot tisto »slovenskih motivov« je bil mišljen citat popularne »dere sm ja mali bija«, ki sem ga uporabil kot uvod v Slanino besedilo »Dere so Prleki gepl gonili …«. Tak uvod v samo skladbo sem namenoma napisal in tudi namenoma v nekoliko gostilniškem stilu, z željo, da pesem, ki je vedra v besedilu in melodiji, dobi še malo humoristične note. Sam Gepl pa seveda ni ukraden iz slovenskih motivov, kar bi pa navsezadnje tudi ne smel biti ne vem kakšen greh – vsaj po moji presoji ne, ali pa bi bil?

Uporaba slovenskih motivov v aranžmajih, posebno za Veselo jesen, je bila doslej normalna, lahko bi rekli, celo zaželjena, ker je prinašala v pesem ali vedro ali sentimentalno noto. V vsakem slučaju pa jo je poslušalcu še bolj približala. Takih več ali manj točnih citatov se v posebne namene dostikrat poslužujejo celo skladatelji resne glasbe, ker ima njih uporaba svojevrsten smisel in svojevrstno draž.

Ker zaradi te moje napake Gepl nagrade ni dobil, druge pesmi pa so bile po mnenju Strokovne žirije še slabše, se je mnogo ljudi vprašalo, kako je to sploh mogoče. Nagrada bi namreč morala biti podeljena. Od petnajstih je ena popevka bila gotovo najboljša ali pa vsaj najmanj slaba, če se tako bolje sliši. Če pa je bila, po besedah, ki sem jih mimogrede slišal na lastna ušesa in, ki so bile tudi napisane v časopisih in revijah, moja pesem celo dobra in je žirija samo o njej razpravljala kot edinem možnem kandidatu za nagrado, je moral biti moj greh resnično velik. Podelili je niso niti meni, niti komu drugemu, kar se je v zgodovini Vesele jeseni zgodilo prvič.

Greh je bil zelo jasen in ga na tem mestu tudi javno priznavam: zavestno sem v aranžmaju uporabil slovenski ljudski motiv.

Tu ne gre toliko za nagrado, čeprav je je vsak avtor vesel, temveč za vprašanje, oziroma odgovor: so slovenski motivi zaželjeni, dovoljeni ali nezaželjeni? Če so dovoljeni, da ne rečem zaželjeni, opozarjam organizatorja, da se bo razvada uporabljanja slovenskih motivov prav gotovo še bolj razpasla. Kdove kakšne vse bodo negativne posledice: politične, gospodarske, kulturne pa tudi nekulturne. Še niansa: če so slovenski motivi nezaželjeni, ali naj uporabljamo vsaj druge, jugoslovanske motive?

To pa vprašujem posebej še zaradi tega, ker celo naša centralna radijska hiša končuje svoj jutranji program, ki naj bi bil slovenski in namenjen širokim delavskim množicam, tudi kdaj z recimo »Goodbye« v izvedbi Ray-a Conniff-a.

Angleščina v tipično slovenski oddaji očividno nikogar ne moti. Slovenski motivi na narečni popevki pa so velik kamen spotike.

Moje vprašanje je torej razumljivo, upravičeno in opravičljivo.

Na začetek

7

Nekaj misli o zabavni glasbi v Jugoslaviji

Razen jazza, ki se je odgovornim ljudem zdel tako družbeno in politično nevaren, da so preganjali, kjer so mogli, čeprav je bil v glasbenem svetu znan kot eden od najbolj ekstravagantnih revolucionarnih dosežkov, tudi vsa ostala zabavna glasba modernejših smeri ni bila najbolj čislana. Pot, ki so nam jo pokazovali v SSSR nam ni bila simpatična niti razumljiva. Tam so bile in so še v čislih operete Kalmana in Leharja, ki so bile tipičen buržoazen proizvod in mi nikakor nismo mogli v njih videti naprednih socialističnih idej. Mnogobrojni, sicer revolucionarni, nikakor niso mogli razumeti, da se revolucija ne more odigrati samo na političnem polju in da revolucija ni revolucija, če ne odjekne globoko na vseh poljih, predvsem pa na kulturnem.

Zabavna glasba, ki se je jedva otresla metod Hitlerja in Mussolinija, ki sta enodušno preganjala jazz, je bila, na žalost, uporabljana pri odgovornih ljudeh samo v dve svrhe, v kolikor je seveda niso doma radi »privatno« poslušali. Ali je predstavljala glavni vzrok, da mladina greši (čeprav so to bili grehi, ki so jih prav dobro poznali že naši pra-pradedi) ali pa je bila kot naročena, da igra vlogo grešnega kozla, kadar ni bilo primernejšega pri roki. Z upornim bojem ne samo njenih pristašev in pobornikov, nego predvsem običajnih ljudi, ki so v njej videli življenjsko potrebo in jih niso vznemirjale njene grešne lastnosti, se je počasi povzpela na današnjo višino in na njen piedestal, kjer kraljuje na malo krivih, nestabilnih nogah, neproporcionalnih dimenzij, še vedno javno mnogim v napoto, mnogim v nujno potrebo, v skratka del našega življenja. Nekje se je umetniško povzpela, nekje je padla na nivo komponiranja v narodnem duhu, nekje živi od harmonike, nekje pa kraljuje po festivalih, izvajana od dobrih pevcev in odličnih orkestrov. Poleg resničnega razmaha iz skoro ilegale na prvo mesto, pa je dosegla v tem, da je začela izpodrivati uvoženo tujo popevko, svoj skoro edini resnični uspeh. Teksti so se deloma popravili, deloma pa so, posebno v tistih, komponirani po narodnih vzorcih, padli na tak »nivo«, kot ga nismo dosegli v nobeni drugi panogi, proti katerem so bili nekdaj zloglasni Xl00, Dostojevski.

V svrho propagiranja je bil najprej ustanovljen Opatijski festival, ki pa je dal idejo in razmah neštetim sličnim festivalom, ki so rasli kot gobe po dežju, seveda v najrazličnejše svrhe, od turizma in propagande, do raznih lepih tendenc pripeljati zabavno glasbo v narodne vode, kamor pravzaprav spada. Kriteriji so bili zelo različni, programske politike skoraj ni bilo, vladali so republiški ključi, publika je reagirala na njih po svoje, redko soglasno z žirijo, trgovina pa je stvar (po že uobičajenih principih) peljala po svoje. Ker sem bil neštetokrat v žirijih, vem kako različne koncepcije so vladale in kako se nismo zlagali dostikrat celo v osnovnih stvareh.

To je razumljivo. Kaj pa je zabavna glasba pri nas? Vrsta hobbyja. Drugje je to trgovina, pravzaprav že industrija in za njo veljajo tudi slični zakoni. Kdor v to nič ne vloži, kdor dobro ne premisli in ne prekalkulira, ta pač ne bo tudi nič nazaj dobil, v kolikor ne bo sploh skrahiral. Razlika je mogoče samo v tem, da tu ni potrebno toliko kapitala (ki pa je vseeno potreben), kot v industriji, zato pa več talenta in iznajdljivosti, efekt pa je v državnem merilu neprimerno večji, seveda relativno gledano.

Če pogledamo konkretno, vidimo da pri nas stane festival srednjega kalibra kakih deset milijonov, starih seveda. Če prireditelj dobi kako podporo, potem ga lahko nekako izvozi, posebno če je prodal vse vstopnice, kar pa je že redkost, razen pri največjih. V teh stroških je vračunan tudi orkester, pevci, dvorana, reklama in aranžerji, ki so relativno najbolje plačani, saj dobijo za aranžman enega triminutnega komada petnajst do trideset tisoč starih din. Avtorji imajo možnost dobiti nagrado, ki pa redko presega dvesto tisoč. Potem je edini upanje izvajanje po radiu (posnetki iz festivala, ker se za domače principijelno ne delajo novi aranžmaji) ali pa v kavarni. V radiu se izvede recimo dvajset krat (kar je veliko) in kar prinese kakih dva do tritisoč din, tudi tu starih, izvedbe v kavarni pa vsaki pot približno dvajset din, še vedno starih. Najvišje tantijeme v pravi zabavni glasbi se vrtijo letno okoli milijon starih din, največ nagrad je pobral Alfone Vučer, ki zasluži s tantijemami vred (to se pravi z dvema, do tremi nagradami letno) komaj nekaj več. Izjema so tu samo komponisti v narodnem duhu, katerim prinašajo plošče (vsaj za naše pojme horendne zaslužke), ki so pa v primerjavi s kolegi iz drugih držav prav tako mizerni. Tu pa niso vračunani niti prvi normalni davek, enako seveda tudi ne davek na pridnost na koncu leta, ki najbolj prizadene ljudi iz zabavne glasbe v tem, da se tovrstnemu komponistu običajno nudi enkratna šansa v življenju, da namreč dobro proda kako svojo kompozicijo. V tem uspehu je smatrati celo njegovo delo nekako skoncentrirano in bi on moral plačati davek razdeljen na več let. To pa pri nas ne gre in se zato tudi nihče ne puli za kak uspeh, ker se to enostavno ne izplača.

To, da praktično lahko samo enkrat dobro proda mogoče toliko ne velja za naše tržišče, kot za inozemstvo. Tam pa je situacija drugačna in da je drugačna, je to predvsem zaradi tega, ker je cela stvar drugače tretirana.

Na primer San Remo. Kdor hoče na ta veliki festival, se mora kaj dobro pripraviti. Predvsem mora najti muziki adekvaten aranžman in pevca. To stane pri nas kakih petnajst do trideset tisoč st. din, ki jih dobi aranžer in stvar je s tem opravljena. Če je aranžman dober je to dobro, če pa ni, kaj pa moremo, poleg tega itak ni denarja za novi. V San Remu stane predpriprava, to je vse kar se zgodi, preden pride pesmica prvič javno pred poslušalce, tudi do petdeset milijonov lir. Če pesmica ne uspe, potem normalno producent zasluži nekaj milijonov in pokrije stroške. Če pa uspe, je dobil Tony Renis milijardo lir samo za eno popevko, Michael Jary že pred mnogimi leti samo za Ja, das mache die Beine von Dolores cca dva milijona DM in Domenico Modugno za Plavo v plavem okoli dve milijarde lir. Že kolikor je od tega moral plačati davka, se je državi splačalo pomagati mu. Poleg tega je zaigral tu še nek faktor, da se je v Modugnovem času več govorilo o Italiji v zvezi z njim, kot o vseh ostalih političnih manifestacijah. Beatlesi so dobili v Angliji, kljub protivljenju »pravega« plemstva, visoko odlikovanje. Dali so jim ga ljudje, ki se mogoče (k sreči) niso nič spoznali na glasbo, pač vodili račun o finančni politiki zemlje, kjer so se Beatlesi pokazali kot itekako važna postavka.

V takem shvačanju lahke glasbe pa je za naše pojme ogromno, če ne sploh preveč preprek. Morali bi v osnovi spremeniti praktično gledanje na vse tvorce idej in skratka duševnih proizvodov. Tu je potrebna predvsem reklama in to dosti pametne in dobro premišljene reklame poleg potrebnih idej, ki pa jih pri nas v glavnem ne manjka. Potrebno je mnogo tega, kar sedaj imenujemo kult osebnosti, samo da to v tem primeru ni čaščenje nekega političnega idola nego premišljeno nalaganje kapitala v osebo, ki bo to potem povrnila z obrestmi vred. Zaslužila bo gramofonska industrija, turizem, poskušali bomo cel svet spoznati z našimi pesmimi, kar bo služilo nadaljnji politični afirmaciji naše zemlje, ki ne more živeti samo od lepih besed, nego potrebuje tudi priznanja od zunaj in seveda denar.

Ko je šla igralka v Nemčijo, kjer je postala znana kot Elma Karlova, smo imeli za njo (kakor tudi kasneje za mnoge naše) nebroj pripomb in skoro nihče ni smatral za potrebno, o tem napisati karkoli dobrega. Njen producent, pa je samo v prvem letu vložil v reklamo okoli 70.000 DM. Čudno, da se je to njemu splačalo. Pri nas smo v glavne ugotovili, da je slaba igralka in bili takorekoč veseli, da ne dela več napote pri nas. Sicer se pa pri nas takointako nič ne izplača. Če bi mogoče kako lahko korigirali naše pojme o kultu osebnosti in zavrli vse pojave, ki so v zvezi z nevoščljivostjo na vsaj kolikotoliko znosno mero, bi se verjetno marsikaj izplačalo, kar je bilo do sedaj povsem nerentabilno.

Ko sva bila z Vice Vukovom v Rio de Janeiru, nisva pravzaprav dosegla ničesar. Ker pa je bila pesmica še kar dobra, je bil to vzrok, da so novinarji po časopisih tako napadli službeno žirijo, da se je (po izjavah Tihomirja Kondeva, ki je do takrat bil tam odpravnik poslov) o Jugoslaviji v času tega velikega internacionalnega festivala (enega največjih, če ne največjega na svetu) več pisalo povodom njenega neuspeha, nego do takrat o vseh ostalih njenih problemih. Kondev je celo rekel da je s tem bolj zadovoljen kot bi bil s kako tretjo nagrado. Članki o neobjektivnosti so bili s kričečimi naslovi celo na prvih straneh vodilnih časnikov.

Če torej že lahko že en neuspeh v določenih pogojih tako propagandno vpliva, kaj bi bilo šele, da bi doživeli resničen uspeh. In midva nisva stala države niti dinarja, ker nama je vse stroške plačal prireditelj sam.

Na začetek

8

Predlogi za delo plesnega orkestra Radia Ljubljana

Plesni orkester Radia Ljubljane bi imel sledeče namene:

  1. Igral bi plesno glasbo dva do trikrat na teden za Radio Ljubljana.

  2. Sodeloval bi pri Ježkovi skupini s spremljavo pesmic, šansonov, ki bi jih peli Irma, Podkrajšek ali Ježek.
    Predvsem bi prišla ta spremljava v poštev pri javnih nastopih, ker bi n.pr. v Unionski dvorani spremljava, kot jo ima n. pr, Ježek izgledala silno revno. Orkester bi lahko v teh slučajih pomagal s skupinskim petjem.

  3. Ko bodo dane možnosti, ali pa sedaj v kombinaciji z radijskim orkestrom bi bil to edini orkester, ki bi lahko igral sovjetske in deloma partizanske pesmi, res pošteno spremljal šansone – kar bi prišlo predvsem v poštev pri snemanju na plošče.
    Igral bi v tej zasedbi takozvano »Filmsko glasbo«, ki spada v področje lažje glasbe.

  4. Ker potrebuje naša filmska družba za svoje zvočne tednike orkester, ki je navajen na zvočne efekte in na igranje pred mikrofonom, bi bil to tudi edini orkester, ki bi lahko to glasbo igral in snemal, seveda v kolikor ne bi bilo zahtev po simfoničnem orkestru.

  5. Ta orkester bi lahko prirejal tudi samostojne nastope, ki bi po dosedanjih izkušnjah verjetno zelo zanimali tudi širše občinstvo, in bi bil to tudi vir dohodkov.

Napisano leta 1948 ali 1949.

Na začetek

9

Bojan Adamič o Alfi, šofiranju in še marsičem

Beograd, 17. 4. 1970

Drug
Bojan ADAMIČ
LJUBLJANA, Bohoričeva 16

Poštovani druže Adamič, nadam se da ste primili Moto reviju u kojoj sam objavio detajle iz našeg telefonskog razgovora o pripremama za odmor. Sada vas lepo molim za učešće u našoj rubrici »Razgovor ugodni naroda vozačkog«. Shvatam Vašu zauzetost, ali se nadam da ćete naći toliko vremena da odgovorite na priložena pitanja. Iako bih voleo opširnije odgovore – prepuštam Vama odluku o njihovoj dužini.

Takodje Vas molim da obavezno priključite jednu svoju fotografiju: poželjan je snimak pored automobila ali može i portret, jer se rubrika redovno ilustruje.

Zahvaljujem Vam unapred na saradnji i molim da primite drugarske pozdrave.

Zamenik gl. urednika
B. Radaković

Ljubljana 29. 4. 1970

Bojan Adamič
Bohoričeva 16
LJUBLJANA
316-649 (061)

Poštovani druže Radaković

Žao mi je što Vam tako kasno odgovaram, ali Vi već znate kakav mi je život i kako nikada ne znam za ono »sutra«.

Odgovor na vaša pitanja je tu. Fotografije nemam ni jedne – znam da se smijete, ali pošto ste u Beogradu, mislim da ima Politika neke moje fotose a čini mi se i Vaša revija, u kojoj sam jednom imao interview sa gospodjom Kostić.

Kada ste položili ispit …

46 godine in onda aktivno (smetam) sudjelujem u drumskom saobračaju. Ispit sam položio na automobilu marke Topolino i odonda ostao vjeran malim kolima. Pošto mi je prvi »profesor« bio moj kolega iz orkestra Lev Ponikvar, koji je sudjelovao na mnogim motoutrkama kao vrstan vozač, on me je doveo na motocikl, na kojem sam proživio sve do pre petnajst godina, kada sam se dokopao do prvih vlastitih kola.

Dali ste član Auto-moto saveza …

Nisam i to iz čiste lijenosti. Na početku godine imam redovno puno drugih briga a onda mislim, šta ču se upisovati usred godine i tako ostaje do iduće.

Koliko ste do sada izmenili vlastitih automobila?

Ja sam se uvijek vozio sa vlastitim automobilima, čak i na službena putovanja, ma da za te nisam primao službene nadoknade. Samo sam u početku, kada sam se spremao za vozački izpit, imao državna kola i to samo do izpita.

Inače su mi to sada treća kola a ako bude ostao na snazi novi porez, vjerovatno i poslednja. Iz konja na na magarca neću, osi mako me moje vlastite noge na to ne prisile a kada ne budem mogao imati ono što želim, onda mi je tako i tako posve svejedno, samo da se kreće.

Poznato nam je …

Na Alfu me je naveo prof. Zlatić iz Zagreba. On mi je objasnio da to više nisu tako strašno skupa kola a da su dobra, to sam znao i prije toga. Probao sam jako puno raznih kola i nijedan (pristupačna mom džepu) avto mi se nije naročito dopao, dok nisam sjeo u prvu Alfu, a to je bilo na probnoj pisti sa Alfinim probnim vozačem … Ostali razlozi jesu: Relativno mali troškovi za održavanje, takodjer relativno mala potrošnja pogotovo u pogledu prosječne brzine (putovalne). Osim toga su to mala kola (kraća od Volkswagna), vrlo pokretna i rodjena za ljude koji vole brzinu. Nisu toliko špartanska kao n. pr. Engleska a ipak udobna za dvoje a ja se uglavnom uvijek vozim sam. Prva Alfa mi je bila Giulietta sprint, tipična sportska, druga Giulia super (1600) koja mi je bila prevelika, ma da je imala jako sportske osobine, a poslednja je 1750 GT veloce, koja sliči na Giuliettu, samo je malo brža.

Da li ste imali neki izuzetno …

Ko nema takvih doživljaja? Ja sam jednom posle servisa išao na »probnu« vožnju. Za opterečenje sam uzeo sa sobom mamu, jer ona ima povjerenje u mene i ne pravi mi nikakve neprilike i primjetbe na vožnji jer ne vidi dobro pa je malo više brojke na brojačima puno ne smetaju. Išli smo prema Kranju i ja sam baš lepo prešao stoosamdeset na sat i počeo pritiskati gas do daske, kad se na blagom zavoju pokaže nekakav Fiat 1300 koji se udobno vozika po sredi ceste. Izza njega se u istom momentu pokaže nekakav široki Amerikanac, koji možda nije bio na probnoj vožnji ali je lijepo vozio najmanje kao ja i baš se spremio za preticanje. Kada je primjetio mene, počeo je kočiti, medjutim njegovu je ladju počelo na zavoju zanositi in on da izbjegne katastrofu dade gas do daske i projuri pored Fiata kao lud. On je nanišanio vrlo precizno jer je Fiat koji nije gledao ni napred ni natrag vozio još uvijek po sredini ceste i ja sam takodjer pokušao nanišaniti što točnije i prečili smo jedan pored drugog na tako malom otstojanju, da je meni preokrenulo retrovizor, koji sam imao na blatobranu i vacuum koji je nastao posle prolaza amerikanca povukao me je posve na drugu stranu ceste. Mama je bila posve mirna i posle nekoliko vremena samo je rekla: znaš, ne vidim ja toliko loše, koliko ti misliš. Samo mene posle sto na sat uhvati takav strah, da ne mogu ni reć da progovorim … Posle sam odabirao druge žrtve, kada sam odlazio na takve pokušaje.

Slušate li muziku …

Osim radia i ako bi ga imao, slušao bi ga samo kada ne vozim. Muzika u kolima to je nešto slično kao ona božićna drva ili borovi, koji neki šoferi metnu na stražnje staklo, pa mu se onda desi, da u odlučujučom momentu previdi nešto važno. Mogao bi usporediti i sa alkoholom, ma da mislim da do nekih osamdeset na sat još pretstavlja naročite opasnosti. Kada se vozi preko stodvadeset, onda svaki pametan vozač izključuje radio jer ga, barem po mom mišljenju, mora potsvesno smetati.

Šta mislite o izgradnji i održavanju …

Posle ove zime sve najgore. Ako neko misli dobro, onda se samo malo provoza po italijanskoj avtostradi pa makar onoj prilično slaboj od Trsta do Udine ili Venecije. Tu, na tom području smo tako zaostali, da mi se čini nikada nećemo više uloviti naših susjeda.

U kojem se našem gradu …

Svaki naš grad ima po neku smicalicu. Najteže je mislim za nas Slovence ipak Zagreb. Tu je donekle kriv tramvaj i nemogučnost korektne vožnje, milicija, koja nekako otprilike daje svoje znakove na raskrščima i nipošto ne pretstavlja »čvrstu ruku«, kakvu smo navikli u Ljubljani, raskršča koja su po pet i više ulica i nikada ne znaš kakav bi znak dao kada imam dve desne i tri leve ulice. Onda dam nekakav otprilike znak i poduprem miliciju sa hiljadarkom ili više. Osim toga smo mi iz Ljubljane dobro izdresirani na zebre i ne pada nam napamet da ne damo prednosti pješaku. Kada isto podpuno instiktivno uradimo u Zagrebu, onda nam opsuju i oni šoferi, koju voze iza nas i moraju zaustaviti a i pješaki, koje to smeta, jer takodjer nisu navikli.

Šta mislite o kampiranju?

Kampiranje jao volim i puno sam kampirao po čitavoj Evropi. A mislim da ako bi se naši hoteli toliko brinuli za radnok čovjeka i tako ustrajno dizali cene da će postati industrija koja se bavi predmetima za kamping jedna od najdonosnijih grana privrede u našoj zemlji. Kampiranje u našoj zemlji takodjer nije jeftino i dosta je jeftinije izvana ali svejedno ono donosi puno više razonode i veselja nego i najluksuzniji hotel. Da ne pričam o najvažnijem, to jest upoznavanjem drugih ljudi, koje je na kampingu daleko najlakše a to ogromno znači za djecu, koja na taj način ne misle na neke stvari, koje mi stariji nekako ne možemo da zaboravimo.

Govori se o udruživanju avtostopera …

Mislim da je to jako dobra ideja. Onda čovjek zna, koga je uzeo u kola. Mislim da bi puno šofera bez danjega uzelo autoštopere, kada bi imali neku garanciju da ga mogu uzeti bez straha i da neko garantira za njega. Ima naime raznih dogodivščina sa avtostoperima a i mi šoferi nismo tako čistih ruku …

Da li ste do sada imali neki saobračajni prekršaj …

Imao, hvalabogu. Zbog brzine sam nasanjkao najmanje, mislim svega dva puta, jer su me čekali tamo gdje niko od šofera (kada bi imali pravo postavljati znakove) ne bi postavio takvo ograničenje brzine. Pogotove su genijalne one stupice gdje piše 30 na sat i to zbog radova. Ti su radovi završili već pre nekoliko mjeseci i radnici zaboravili na znak. Šofer onda neko vreme poštuje tih 30 km, posle vidi da je drum izvrstan, svi jure i onda i on malo »povuče« i tu smo. »jeste li vidjeli znak« »jesmo«. Posle takvog priznanja možete pričati štogod hočete, samo Vam se može desiti da uvredite služenu ososbu i kazna se podvostruči i možete lako dospijeti i kod sudije za prekršaje.

Osim toga sam krivo parkirao i to bi bilo uglavno sve.

U našoj se zemlji često organiziraju …

Bi, čak vrlo rado. Medjutim do sada sam uvijek bio zauzet, jer radim na neuračunljivoj ustanovi, koja se zove RTV.

Kako se snalazite u slučaju iznenadnog kvara …

To pokušavam spriječiti sa savjesnim pregledima na servisu. Osim toga Alfa, ako je dobro održavana, praktčki ne pozna kvarova. Ako bi uprkos tome nešto desilo onda mislim da bi se snašao sam, a koliko sam video, uvijek se nadje koji šofer, koji je spreman pomoći, čak kod menjanja gume.

Šta mislite o ženama za volanom …

Da li to baš moram da odgovorim? Inače dobro i najbolje.

Da li sebi kao vozaču stavljate neku zamerku?

Prilično puno, neke mogu čak javno priznati. Prije svega neznam polako voziti. Ne mislim time reći da hoču uvijek da jurim. Gdje i kada nisam siguran ili ne mogu, ništa mi nije teško voziti polako. Medjutim, ja sam jako dekoncentriran i premalo pažljiv kod spore vožnje. Ja sam sve udese in nesreće doživeo kod brzinenajviše dva do tri km na sat. Obično se neko zaleti u mene ili me drugače ogrebe. Da sam bio brži, sigurno ne bi bilo ništa. Kada vozim neznam pričati i kada pričam sa suputnicima onda pretstavlja to za mene strašan napor i moram voziti polako, a to onda još pogoršava situaciju. Alergičan sam na nekoliko tipova inače vrlo uvaženih i skupih kola, pa mi je največe veselje da ga pokušam preći. Ako je to na otvorenom putu, onda mi je i svejedno koliko dugo ili koliko brzo će to biti. Možda je to i greška u karakteru samih Alfi?

Vaše mišljenje o poskupljenjima – osiguranja, gorivu, putarine …

Ako bi dinari, koje nam uzimajo otišli tamo, gdje su obečali da će ići, to je na puteve i sve što je u vezi sa saobračajem, onda mislim da bi se ljudi ne ljutili toliko kao je to sada slučaj. Gorivo je već odavno najskuplje u Evropi i na svetu a to nije ni prije nikoga od rukovodećih smetalo pa neće ni sada. Nadam se naime, da valjda niko ne misli, da je apsolutna cijena goriva koja označuje da li je gorivo skupo ili jeftino. Ako bi bencin poskupio još, onda ćemo mi u Italiju po bencin, tako kako već danas hodamo po meso. Što se tiće novih poreza na promet, tu je čisti posao. Oni koji plačaju redovno sve poreze i sva davanja neće moći kupiti malo bolja kola. Bolja će kola ostati rezervirana za one, koji kola ne kupuju iz vlastitog džepa. Pošto taj novac plača zajednica, onda ide iz džepa u džep i sve je u redu. Bilo je glupih ljudi, koji su jako puno riskirali za kola i možda sav svoj »slobodni« novac utrošili za kola, koja su bila prije svega dragocjena pomoć kod posla a mogla su služiti i za razonodu. Ti će sada svoj slobodni novac moći utrošiti na pametnije stvari. Osim toga ima taj novi porez još jednu dobru stranu. Poduzeće, koje je već do sada radilo šta je htjelo, sada ima potpuno odrešene ruke. Tako nam i treba.

Takvi su moji odgovori. Molim Vas za popravke u jeziku etc. Ako Vam se čini da sam negdje previše oštar (dao bog da bi bio), nemojte me smirivati, nego samo malo vještije recite u moje ime ono što sam rekao. Nomina sunt odiosa, i tako nisam spomenuo nijedno naše poduzeće, ma da mislim niko nije toliko glup da ne bi znao o kojem se radi. A oko novog poreza bi trebali i Vi i Vaša revija vrlo oštro da nastupite. Je li to reforma? Prave budale od nas.

Skoro sam zaboravio. Nisam dobio Vaše revije. Ako imate još koji primerak, šaljite mi ga, molim.

Bojan Adamič odgovarja na vprašanja Moto revije, leta 1970.

Na začetek

10

Nekaj misli o prvem Festivalu jugoslovanskega šansona v Rogaški Slatini leta 1984

Festival jugoslovanskega šansona v Rogaški Slatini, se je rodil pred šestimi leti na koncertu skupine Šanson in kitara, ki jo vodi B. A. in pevka Meri Avsenak. Kot imajo v Radencih dva festivala (orkestralne, jazz in zabavne glasbe in komorne), so si organizatorji, to je Zdravilišče z generalnim direktorjem Darkom Bizjakom in kulturnim animatorjem Franom Plohlom zadali nalogo gojiti šanson, kot neke vrste komorno zabavno glasbo.

Prvo leto je bilo povabljenih nekaj znanih pevcev, ki so izvajali svoj standardni program. Naslednja leta pa so organizatorji razpisali uradni natečaj, podobno, kot drugi festivali in odziv je bil kar lep. Pred dvema letoma je že prišlo več kot 120 kompozicij (in seveda besedil). Komisija, ki je preposlušala vse prispevke si je že v samem začetku postavila zelo visoke cilje glede besedil, ki so osnova za šanson in bila malo manj rigorozna pri glasbi. Smatrali smo namreč, da je glasbo mnogo lažje popraviti (če bi že bilo potrebno) kot pa besedilo. Ti ostri kriteriji so potem malo zmanjšali pritok novih skladb, pa kljub temu nimamo težav s programom, oziroma željo, da vsako leto predstavimo vsaj 24 novih pesmi.

Začetki šansona pri Slovencih segajo precej daleč pred vojno. Že mnogo narodnih pesmi se približuje formi šansona, med prvimi, ki so postavili temelje pri nas, pa je nedvomno Frane Milčinski in tudi njegov partner Jože Pengov. Med vojno se je ta zvrst zelo uveljavila v Totem teatru (Božo Podkrajšek in seveda Ježek – Frane Milčinski), po vojni spet predvsem Ježek in potem so se začeli porajati razni kantavtorji s svojimi besedili in glasbo. Ostali komponisti so samo občasno sodelovali, pevci so tudi to zvrst jemali bolj mimogrede. Mogoče smo si predstavljali, da je šanson pač toliko tipično francoski (pri tem pa pozabili na izrednega nemškega, češkega, poljskega in tudi ruskega), da je to nekaj, kar pri nas nima bodočnosti. Potem smo spoznali, da imamo mi v naši stvarnosti kar precej motivacije, motivov in dogajanj ki kar vpijejo po komentarjih. Posebno kantavtorji (vsaj nekateri) sledijo dogodkom, podobno kot guslarji na jugu. Komentirajo jih seveda na popolnoma drugačen način in dostikrat na literarno visokem nivoju. Šanson ima, oziroma bi moral imeti (čeprav niso vsi tega mišljenja, ker jemljejo šanson bolj kot nekakšno zabavno glasbo – kar pa tudi lahko po svoje je) važno družbeno vlogo in nalogo. Slediti mora družbenim in političnim dogajanjem enako kot najintimnejšim doživljanjem posameznikov. Njegov razpon je od satire do lirike, od groteske do tragedije. Vedno v čim krajši in strnjeni obliki in vedno z glasbo. Prav zato, ker ga glasba (lahko) naredi bolj »milega« je lahko bolj udaren in se lahko vsaj deloma skrije za glasbo. Ker je njegova literarna oblika le na višjem literarnem nivoju, lahko izreče marsikaj, kar bi v prozaični obliki imelo čisto drugačne posledice. Glasba pa pripomore (posebno, ker se v tej zvrsti uporabljajo dostikrat prav namenoma preproste melodije, ki gredo rajši v uho), da ostane besedilo lažje v spominu in njegova (eventuelna) mobilizatorska sposobnost je mnogo večja, posebno pa še, če je izvajalec (pevec) markantna (ali) popularna osebnost, kot je bil n. pr. Ježek. Ježek je s svojimi (posebno kmalu po vojni) pesmimi delal pravo revolucijo. Njegove besede so si ljudje zapisovali in citirali ob vseh mogočih priložnostih. Videli smo (in so), kaj pomeni taka, na videz čisto preprosta pesmica (recimo Cinca Marinca), če je vsebina ljudem zanimiva, aktualna ali drugače privlačna in interpret tak, da mu ljudje verjamejo. V takih slučajih pa šanson izgubi svojo »zabavnost« in postane nekaj čisto drugega. Prav gotovo pa ni samo to, je mnogo več. Lahko je tudi izpovedna oblika za pesnike in skladatelje. S šansonom se da na zelo dostopen način izraziti najnežnejša ljubezen enako kot sovraštvo, obup, vizija ali kruta stvarnost. Pri njem je važno tudi, da ni muha enodnevnica, kot so, recimo, vsakdanje popevke (šlagerji in podobno). Celo samo trenutno aktualni šansoni obdržijo svojo vrednost dalj časa, če je problem o katerem govorijo tak, da lahko prizadene ali zainteresira ljudi v različnih obdobjih. Pri nas ga takozvana široka publika relativno težko sprejema. Jaz sem to nekoč povedal približno tako: »Dokaj težko spravimo ljudi na naše koncerte (šansonov), težko pa jih potem tudi spravimo iz dvorane«.

Res pa je tudi (na žalost) to, da pevec šansonov, ki bi se želel specializirati na tako zvrst glasbe in izpovednosti, tega profesionalno ne more privoščiti. Od tega ne bi mogel nti približno živeti. Zato to počno le redki, ki imajo svoj krog zagotovljen v popolnoma drugačnem poslu. Še slabše se godi avtorjem, ki si od tantijem v glavnem ne zaslužijo niti za papir. Šanson so imeli v rednem programu nekaj časa skoro vsi prominentni festivali zabavne glasbe, celo Slovenska popevka, danes pa ima svoje mesto (pa še to ne vsako leto) le na zagrebškem in seveda v Rogaški Slatini. S šansonom se na Hrvaškem ukvarja kar lepa vrsta entuzijastov in zanesenjakov, zato imajo tudi precej publike in (vsaj za naše prilike) izreden nivo in zanimivost v besedilih. Pri nas pa imamo za izvrstne komponiste zelo malo besedil, ki so napisane prav v to svrho (če izvzamemo naročila za rogaški festival). Od interpretov pa nekaj izvrstnih, ki se preživljajo kakor vedo in znajo. Samostojno pa nastopa skoraj samo Svetlana Makarovič, včasih Brecelj Marko, Jani Kovačič, Jože Pengov, edina skupina pa, ki to počne (več ali manj) redno je pravzaprav moja (Šanson in kitara) in še ta se je zmanjšala sedaj samo na pevko Meri Avsenak in spremljavo. Ta skupina pa nastopa izključno samo s šansoni slovenskih avtorjev.

Napisano predvidoma leta 1989 v času 6. Festivala jugoslovanskega šansona.

Na začetek

11

Koncerti Adamičeve skupine “Šanson in kitara”

Nekaj besed o šansonu

Šanson gojijo pravzaprav vsi narodi sveta, čeprav ga vedno ne imenujejo tako. Gojijo ga v najraznovrstnejših oblikah in šansoni se med seboj, pri različnih narodih razlikujejo po melodični strukturi, po vsebini in po načinu kako ga prikažejo. Druži jih vsebinska resnost, izražena v čim poljudnejši obliki, dostikrat popolnoma svobodni, umetniško dognani, četudi preprosti in miniaturni obliki. Skupna jim je tudi želja, da nekaj izrazijo, povedo, pokažejo na nek pereč problem, skušajo biti aktualni in cilj jim ni edino komercijalni, predvsem ne komercijalni v vulgarni obliki, kar je dostikrat edini cilj industrije zabavne glasbe.

Našo grupo smo ustanovili zato, ker meni kot skladatelju ta zvrst izredno leži in pa ker smo našli pevko (Meri Avsenakova), ki jo ta glasba veseli in se ji je res posvetila. Orkester pri taki glasbi ni zelo pomemben in nešteto šansonijerjev poje in pripoveduje samo pri kitari ali klavirju. Spremljava mora biti nevsiljiva in vsa podrejena besedilu – torej tipično nasprotje rocku ali punku.

Z nami sodelujejo eminentni slovenski pesniki od Ervina Fritza pa Menarta Janeza, da omenim dva najbolj znana tu v takih besedilih.

Naši sosedje Hrvati so razvili pravo šolo šansona. Imajo izvrstne skladatelje in pesnike in prvovrstne interprete (Špišić, Dedić in drugi), ki se lahko kosajo z velikimi zvezdami zapada. Pri nas je ta zvrst precej zapostavljena (predvsem od radia), pa imamo kljub temu vrsto dobrih skladateljev, pevcev da o pesnikih niti ne govorim. Ali niso Brecelj, Trobentar, Koležnikova, Šifrer postali znani predvsem po izvrstnih besedilih in preprostih melodijah, kar je tipično za šanson? Šansonsko vsebino ima prav tako lahko rock in predvsem seveda punk. Forma ni z ničemer omejena. In navsezadnje, ali nimamo Slovenci prav v klasičnih šansonih prelepih vzgledov prav pri naši narodni pesmi? Kaj pa je »Kaj ti je deklica« kaj drugega kot šanson in to še celo izredno popularen! Mogoče je prav tu prostor za našo ustvarjalnost in to tipično, ki nas bo predstavljalo bolj originalno in tipično od imitacij rocka in punka. Predvsem se bomo tu lahko izražali res slovensko, kar pri rocku ni tako enostavno.

Program koncertov in izvedba

Program je sestavljen tako, da se menjata oba glavna solista, pevka in kitarist tekom programa. Šansoni so vedno po dva ali tri skupaj in taka skupina govori vedno o sličnih temah. Med vsako serijo (dveh ali treh pesmi) pa igra kitarist na akustično kitaro (po možnosti brez ozvočenja) klasični španski kitarskih program.

Šansone poje Meri Avsenak, ki se je povsem specializirala na to zvrst glasbe. Ta glasba se sicer prišteva k zabavni, je pa mnogo bolj zahtevna in predvsem raznotera od običajnih popevk. Po vsebini je večkrat slična rocku, celo punku, toda glasbeno je bližja komorni glasbi, zato je tudi ozvočenje tempirano na čim tišjo izvedbo in seveda predvsem na razumljivost besedila, ki je osnova vsakega šansona.

Program je sestavljen iz sledečih avtorjev:

  • Naivna pesem (Branko Šömen) – govori o »Nekoč prišel bo v mesto gozd in ptica s koščkom sonca v klunu, razgnala sivo bo nebo in presejala zrak skoz sito.« Te uvodne besede šansona pojasnjujejo vsebino.

  • Pustni klovn istega avtorja govori v satirični obliki o Slovencih, ki so brez smisla za humor in se znajo samo prepirati ob steklenici.

  • Pomladi da, sedaj pa ne (Dušan Bižal), govori o kapricasti mladi deklici, ki si sproti zmišljuje in privlači ali odbija svoje snubce.

  • Šala (Dušan Bižal) pa pripoveduje o coprnicah, klepetavih žabah in kaj se bo vse zgodilo od sodnega dne in še morja nesreč. Naslov opravičuje vsebino.

  • Iskanja (Dušan Bižal) govori o ženski srednjih let, ki pač išče moškega, ki naj bi imel od nje izbrane lastnosti »da bo šlo vse najbolje«.

  • Kaj pa soldati fali?, narodna v redakciji Janeza Menarta je iz serije vojaških, iz štreklja pobranih in izbranih besedil, ki jih je priredil in dopolnil Janez Menart, ki imajo deloma veselejšo vsebino, deloma so žalostne, kot je bila vsa naša vojaška zgodovina iz tistih časov, ko smo se borili za vse druge, nikdar pa ne za nas same. Vse, tudi vesele, pa imajo trpek prizvok in, kar preseneča, izredno dober odziv pri publiki.

  • Kaj se boš Rezika jokala (Janez Menart) spada v isto serijo, prav tako tudi:

  • Žalostni so časi bli (Janez Menart) ali originalni teksti, brez sodelovanja modernih pesnikov in ki so zaradi tega potrebni malega komentarja:

  • Nace, špitalski fant

  • Zapustil je mož ženo, in je šel na to vojsko prajzersko …

  • Romanca o delu (Franček Rudolf) pa pripoveduje o »delovnem« sodobnem človeku, ki se do smrti nagara s tem, da bi se odtegnil delu.

  • Gobarska balada (Franček Rudolf) pa v šaljivi obliki govori o navadah gobarjev, njihovih »strasteh« in o nevoščljivosti, ki seže tudi preko groba.

  • Uganka (Franček Rudolf) prav tako satira, tokrat na televizijo.

  • Človek na sredi (Dušan Bižal) pa pripoveduje o današnjem človeku, ki ga privlačijo na eni strani ideali in vse kar je v zvezi s tem, na drugi pa denar, ki sem mu tudi ne želi odreči in zato, kljub temu, da je prostor »sedem korakov levo od sonca« in »sedem korakov desno od sonca« ostane lepo blizu sredine.

  • Pa ne grem domov (Dušan Bižal) vesela pesmica o dekletu na morju, ki »jo lovi nov fant« in se ji ponuja milijon obljub in lepot, včasih vendarle pomisli na svojega fanta v megleni Ljubljani.

  • Nadomestki (Ervin Fritz) je tragična pripoved o tem, kako bomo počasi vse nadomestili s produkti iz polivinila, od rož in rib, do otroka in nazadnje do samega srca.

  • Gasilska (Ervin Fritz) vesela šala o gasilcih »Kdor za špricat nima žilce, naj ne hodi med gasilce«. Duhovita poskočnica, malo za šalo, malo zares.

  • Mefistovi koraki (Ervin Fritz) Mefistovi kovčki. Neke vrste moderna pesem, ki pa se igra z besedami, saj se mu vsi verzi končujejo na »ista«. »V kovčku črnega Mefista, besna glista twista, twista« …

To je del repertoarja iz koncerta. Ker so besedila relativno dolga, jih pride na enem koncertu kakih deset do dvanajst, če računamo na dolžino koncerta cca 80 – 90 minut, non-stop.

Vladimir Makuc je nedvomno eden izmed najbolj nadarjenih in tehnično popolnih kitaristov iz šole prof. Ljudmila Rusa, nedvomno vodečega pedagoga v Jugoslaviji. Makuc je solist v njegovem orkestru, sicer pa nastopa (poleg naše grupe) na radiu, na koncertih, v filmih etc. Igra na prvovrstno, akustično, špansko kitaro približno sledeči program:

  • Ferdinando Carulli: Capricio, Isac Albeniz: Asturias, Preludij Ville – Lobosa, Emilio Pujol: El Abejorro, Jack Buckingham: Farruca, Anonymus: Serenada, Joaqin Turina: Fandanguillo, F. Sor: Variacije na Mozartovo temo etc.

Vso glasbo, razen za kitarista je napisal Bojan Adamič, in tudi priredil za grupo, ki Avsenakovo na koncertih spremlja, to so:

  • Djuro Penzeš, bas kitara, ki je sicer urednik na radiu Ljubljana (prav tako kot Meri Avsenakova), pa vseeno sodeluje v Plesnem orkestru RTV, pri raznih drugih znanih ansamblih (n. pr. Šok), predvsem pa pri snemanjih na radiu, pri filmu in TV.

  • Bobne pa igra Dušan Popović, prav tako urednik na radiu Ljubljana ki je igral v številnih ansamblih, trenutno pri Naslovni strani, dolgo časa sodeloval na ljubljanskem jazz – festivalu (z bratom – pianistom) in seveda pri snemanjih, podobno kot Djuro Penzeš.

  • Električni klavir in sintisajzerje igra Bojan Adamič, ki tudi uravnava ozvočenje in predvsem povezuje in komentira vso glasbo in vse kar k takemu koncertu spada.

Grupa ima svoje ozvočenje, to se pravi: zvočnike, ojačevalce in brezžične mikrofone. Ti mikrofoni predstavljajo ne samo velik tehnični dosežek, nego predvsem veliko pomoč pevcu, ki sedaj ni z žico privezan na ozvočenje, temveč se lahko svobodno sprehaja po dvorani, ali kjer pač hoče. To posebno dosti pomeni pri intimnejših skladbah, kot so n. pr. Vojaške ali pa pri vedrejših (Šala), ker ne omejujejo vničemer pevčevega gibanja.

Ozvočenje je Yamaha, pravtako el. Klavir (30CP) Sintisajzerji pa so Arpov Omni in Odyssey.

Prevoz oskrbi profesionalni prevoznik z velikim kombijem.

Prihajamo dve uri pred začetkom koncerta, zaradi tehnični in predvsem akustičnih priprav. Potrebujemo stole, tri mizice in električni priključek, ne predaleč od odra.

Bojan Adamič
Bohoričeva 16
LJUBLJANA

Tel. (061) 316–649

Skupina ŠANSON IN KITARA

Koncerti skupine »Šanson in kitara« imajo v svojem programu izvirne šansone in dela za akustično, klasično kitaro. Šansone interpretira Meri Avsenak s spremljavo tria, ki ga sestavljajo: Djuro Penzeš – bas kitara, Dušan Popovič – bobni, Bojan Adamič – klaviature, ki program tudi povezuje. Solist na kitari je Vladimir Makuc.

Program – šansoni:

V želji, da tudi slovenskemu šansonu priborimo svoje mesto, obsega naš program izključno dela slovenskih pesnikov (Fritz, Menart, Šomen, Šalamun, Januš, Bižal, Jesih, Rudolf itd.), glasba pa je delo Bojana Adamiča. Torej, program ni narejen iz komercialnih nagibov, temveč želi publiki prikazati kvalitetna dela iz naše literature, od satiričnih, humorističnih, poetičnih besedil, od sodobnih tem, ki obravnavajo občečloveške probleme. Seveda niso izvzeta niti besedila iz naše nacionalne preteklosti (stare narodne in vojaške pesmi).

Program – kitara:

V času invazije električnih kitar v sodobni, rock in punk glasbi, bi poslušalcem radi pokazali lepoto zvoka in tehnične možnosti, ki jih nudi akustična kitara.

Žal je domače literature premalo, zato program obsega dela predvsem romanskih avtorjev (španskih, italijanskih, brazilskih) kot so: Villa Lobos, Emilio Pujol, Isac Albeniz, Ferdinando Carulli … Kitarist v nekaterih točkah šansona tudi spremlja pevko.

Skupina »Šanson in kitara« se je specializirala na šanson, ki ga goji že nekaj let. Koncerte prireja širom po Sloveniji in zamejstvu, čestokrat tudi na srednjih šolah in v višjih razredih osemletk kjer v obliki učne ure predstavlja šanson in kitaro. Pred leti je z nastopom v Rogaški Slatini navdušila vodstvo Zdravilišča, ki je že naslednje leto organiziralo prvi festival jugoslovanskega šansona z našimi velikimi pevci tega žanra kot so Dedić, Špišić, Šverko, Leskovar itd. Letošnji, že 2. festival je pokazal veliko zanimanje, ne samo publike, temveč tudi interpretov. Verjetno tudi zaradi tega, ker na tem festivalu ni tekmovanj, ni nagrad, ampak je tu prisotna le želja po dobri glasbi, poleg izredno ostrih kriterijev za besedila.

Meri Avsenak,
ki je sicer redaktor v glasbenem oddelku na Radiu Ljubljana, se je popolnoma posvetila slovenskemu šansonu. Ima izredni posluh za interpretacijo in besedila. Svoje sposobnosti je ponovno pokazala na 2. festivalu šansonov v Rogaški Slatini z dvema zahtevnima šansonoma (Ervina Fritza in Gustava Januša), za kar je dobila mnogo priznanj in čestitk s strani publike, sodelujočih kolegov, režiserjev in gledaliških igralcev, kar je nedvomno velika redkost pri Slovencih, če upoštevamo, da »lahka muza« ni pretirano cenjena.

Vladimir Makuc,
ki je po poklicu profesor fiskulture, igra kitaro že od mladih nog in je dolgoletni član in solist kitarskega orkestra profesorja Ljudmila Rusa iz Ljubljane.

S svojimi solističnimi nastopi v Slovenski filharmoniji, v Cankarjevem domu, Narodni galeriji v Ljubljani itd. ter s samostojnimi recitali si je dobil velik ugled.

Bojan Adamič
je ustanovitelj in idejni vodja skupine. Kot dirigenta in skladatelja ga ni treba posebej predstavljati, saj ga kot ustanovitelja Plesnega orkestra ljubljanskega Radia in kot dirigenta številnih orkestrov in zasedb prav dobro poznamo, prav tako po njegovi filmski ustvarjalnosti, po skladbah za pihalne, simfonične, revijske, plesne, harmonikarske orkestre, do številnih del za manjše zasedbe, po neštetih popevkah in aranžmanih, festivalih in nagradah, od Prešernove pa do Zlatih klopotcev na Veseli jeseni in velikih priznanj v tujini. Vso glasbo (samo šansoni) za naše koncerte je napisal sam, obenem pa tudi vodi povezavo programa in konferanso (kar pusti tako, se je pač oče na tak način izražal takrat).

Tehnični podatki in pogoji:

Skupina ima svoje ozvočenje, svoje instrumente in se poslužuje tudi akustičnega klavirja, če je v dvorani in če seveda odgovarja kvaliteti.

To kar potrebujemo še za svoj nastop je sledeče:

  • toplo garderobo

  • dobro razsvetljavo na odru

  • 5 navadnih, trdnih in trdih stolov (brez naslonjal za roke)

  • 2 mizi srednje velikosti za aparature (ojačevalci DELAY, radijski oddajnik za brezžični mikrofon itd.)

  • še 2 mizi ali podstavka za oba zvočnika (če je potrebno)

  • priključek za 220V

Dvorano moramo imeti na razpolago 2 uri pred začetkom koncerta, za postavitev ozvočenja in instrumentov ter preizkušnjo akustike. Zaželjen je lahek dostop (stopničke) z odra v dvorano med koncertom za svobodno gibanje solistke po dvorani.

Cena koncerta je ………..
Izplačljiva na žiro rč. Sodelavcev na priloženem seznamu.

V primeru, da naročnik nima možnosti prepeljati vseh petih članov z instrumenti in ozvočenjem (kraji v bližini Ljubljane), imamo dogovor s kombi-prevoznikom, ki trenutno obračunava vsak prevoženi kilometer po …………

Priloga:

  • program koncerta (90 do 100 minut)

  • primer plakata s kakršnim prilagamo

Če želite natančnejše informacije o programu vam lahko pošljemo besedila šansonov, prav tako ostala želene podrobnosti.

Dogovori: Bojan Adamič, tel. (061) 316–649 med 9 in 11 uro.

Na začetek

12

Jazz v Sloveniji

V tem članku bi rad podal samo nekaj informacij iz zgodovine slovenskega jazza. Pravo zgodovino pa bo moral napisati nekdo drugi, ki se bo še bolje spoznal z razmerami pri nas in ki bo imel dovolj prostora in časa na razpolago.

O začetku jazza v Sloveniji skoraj ne moremo pisati pred letom 1922. Če govorim o takratnem jazzu, seveda ne morem govoriti o jazzu v današnjem smislu. Kot začetek jazza namreč štejem tisti moment, ko se je v plesni dvorani ali v lokalu prvikrat igralo nekaj drugega kot dunajski valček, polka ali četvorka. V Sloveniji se je zgodilo v Ljubljani leta 1922, ko je orkester pod vodstvom Milutina Negodeta v zasedbi Dietz (violina), Kit (violina), Sander (bobni) in Negode (klavir) zaigral prvi plesni komad novega stila v ljubljanski Kazini. Takrat si je verjetno malokdo mislil in slutil kako se bo tovrstna glasba razvijala in kakšen vpliv bo imela. Zanimivo je, da je bil ta prvi komad »Happy days« in da se je še istega večera igral »Tea for two«, ki oba še do danes nista na svoji aktualnosti zgubila popolnoma nič. Še istega leta je prinesel takratni dirigent opere iz Dunaja Baladka tudi prvi tango, ki se je imenoval »Teufel’s tango«. Leta 1923 pa je Negode nabavil prve saksofone (sopran, alt in tenor), ki so seveda povzročili pravo senzacijo v Kazini, kjer je orkester igral.

Zanimivo je tudi to, da segajo prav v to dobo tudi prvi začetki aranžerstva. Negodetu sami instrumenti namreč niso mnogo pomagali, ko pa ni imel not. Prvi tiskani aranžman – to je bil The Sheik of Araby – je prišel v Ljubljano šele leta 1925. Je pa že leta 1922 takratni eks-baletni mojster Václav Vlček, ki je gostoval v Parizu, pošiljal posamezne glasove, na podlagi katerih in s pomočjo plošč je Negode rekonstruiral in seveda tudi po svoje prikrojil posamezne komade.

Za novo modo se je seveda takoj vnela mladina. Orkestri so rasli kot gobe po dežju. Imena orkestrov so bila seveda angleška, čeprav je večina živela in igrala bolj v nemškem stilu, ki se je že takrat pokazal v naših razmerah za bolj komercialnega. Običajne zasedbe so bile: violina, alt, trobenta, klavir in bobni. Vendar so se v repertoarju pojavljali prvi angleški komadi, nad katerimi so imeli svoje veselje v glavnem samo najmlajši člani orkestra, v kolikor so seveda imeli dostop v renomirane orkestre. Najbolj poznani orkestri iz tega časa so bili poleg Negodeta še Švara, Johnny, Sonny Boy, Ronny in še nekaj, ki so imena spreminjali iz dneva v dan, kakor so se pač vodje orkestra menjavali. Prvi orkester, ki je zabeležil večje uspehe, je bil Ronny, ki ga je vodil Danči Pestotnik. Njegov največji uspeh je bil brez dvoma angažman na Bledu leta 1933, kjer se mu je posrečilo izpodriniti renomirani nemški orkester Eric Herse. Ronny je igral v zasedbi 10 ljudi. Prvi alt je bil Miloš Ziherl, ki je bil brez dvoma najpomembnejši slovenski saksofonist do druge svetovne vojne, ko je odšel v partizane in padel. Orkester Ronny je razpadel zaradi »ideoloških« razprtij. Mlajše struje so se namreč pričele otresati nadvlade nazadnjaškega gledanja v jazzu in začele ustanavljati samostojne orkestre, ki niso na jazz gledali samo komercijalno, temveč jih je pričela ta vrsta glasbe resno zanimati. Pojavile so se še mlajše generacije, kot n. pr. »Broadway«, ki so si z izkupičkom na eventuelnih plesih nabavljali instrumente, note in ki so začeli glasbo študirati poklicno.

Dokaj pomembno vlogo so imeli jazzisti Slovenije med vojno, kjer so se organizirali v jazz klub, ki je imel svoje lokale nekje na cesti sv. Petra. Italijani kot okupatorji so bili tega kluba po svoje še veseli, ker so smatrali da se ljudje, ki se s takim veseljem bavijo z glasbo, najbrže ne ukvarjajo s politiko. V resnici pa so bili skoraj celo vojno organizirani v Osvobodilni fronti, nekaj je bilo med njimi celo partijcev. Mnogo jih je odšlo v partizane, še več v internacijo. Po približnih podatkih, ki jih imamo, jih je preko 20 padlo. Med vojno plesov ni bilo in razen malenkostnega sodelovanja v radiu, ki je bil bolj zaradi kamufliranja, ni bilo nikakega javnega udejstvovanja. Pač pa se je, lahko bi rekli popolnoma privatno, osnovalo precejšnje število orkestrov. Na neki interni reviji je od 10 nastopajočih orkestrov imelo kar 8 zasedbo 5 brass, 4 sakss ter 3 do 4 ritmi.

Po vojni pa so se v svetu jazza pojavili kaj nasprotni vetrovi. Med tem ko je radijska postaja v Ljubljani angažirala že obstoječi orkester, katerega začetki segajo prav v začetek orkestra Ronny (1929), je pa moral orkester svojo programsko politiko z ozirom na novo prosovjetsko politiko močno izpremeniti. To seveda ni bil edinstven pojav. Mirno lahko zapišemo, da je bil to splošen pojav v Jugoslaviji, vendar je tudi ta era maršov, slabih šlagerjev in nemogočih popevk počasi minila. Zanimanje za jazz se ni dalo ustaviti. Mladina pri nas ga nikakor ni priznavala kot nekakšno ekspanzijo ameriške kulture, temveč kot življenjski izraz in se zato ni dala oplašiti po raznih časopisnih grožnjah in »ideoloških« napadih, katerih zgrešenost in nesmiselnost se je sama po sebi pokazala. Ponovno se je pojavilo večje število velikih zasedb, ki imajo svojo bazo v kulturno-umetniških društvih. Nekateri od teh orkestrov prav uspešno nastopajo celo na koncertih, med katerimi se najbolj uveljavlja orkester sestavljen iz samih delavcev iz Jesenic.

Če bi hoteli v kratkem povedati glavno razliko med našimi ter srbskimi ali hrvaškimi orkestri, bi lahko označili, da je za Slovence za sedaj še karakteristično pomanjkanje smisla za improvizacijo, ki spada brez dvoma med temelje jazza. Za to pa imamo malo več smisla za organizirano igranje, kar se vidi tudi po tem, da so vsi mlajši člani vpisani na Glasbeni akademiji, z namenom, da se popolnoma posvetijo jazzu, da so pa kljub temu med najboljšimi gojenci Akademije.

To bi bil samo bežen pregled važnejših dogodkov iz življenja našega jazza. Zgodilo se je seveda na stotine majhnih dogodkov in anekdot, ki so bili karakteristični za razvoj in brez katerih bi naš jazz ne bil tam kjer je. Naj mi cenjeni bralci oprostijo če na koncu opišem še dogodek, ki se je pripetil meni in ki se mi zdi značilen za težko borbo, ki se vodi za uveljavljanje jazza.

V našem repertoarju je bil pod številko 100 počasen fox-trot po imenu »Lovable«. Celo večnost ga nismo igrali in prav na koncu sem kot najmlajši član orkestra »Johnny« vendarle po dolgem sitnarjenju in prošnjah izmoledoval, da smo ga na nekem plesu zaigrali in to v takem tempu kot sem si ga želel. To moram omeniti, da smo tiste čase igrali samo takoimenovani koračni fox-trot, ki je šel v glavnem tako hitro, kolikor je orkester zmogel. Zato svojo »premiero« (bilo je okoli leta 1928 ali 1929) pa sem izbral jako neprimeren čas, ker je bil plesni učitelj skrajno slabe volje, publika pa do grla sita njegovih razlag in si je želela plesa. Ko smo po vsem tem namesto težko pričakovane koračnice zaigrali nesrečni »Lovable«, je vsa publika navalila na orkester z nemogočimi vprašanji in zahtevo, da takoj prekinemo, plesni učitelj pa nas je grdo nadrl. Jaz malo da nisem odletel iz orkestra, za svojo »idejo« pa sem plačal 100 Din kazni. To ni bila poslednja vzgojna mera mojih nadrejenih, zalegla je pa prav toliko kot druge, ki so ji sledile.

Na začetek

13

Direkciji Radia Ljubljana

Direkciji

RADIA LJUBLJANA

Tu

Že dolgo časa se redno dogaja, da se skoro vsi ljubljanski kinematografi pred predstavo, med reklamami in tudi po predstavi poslužujejo posnetkov Radia Ljubljana, v glavnem zabavnega orkestra in nekaterih narodnih ansamblov. Kako so do teh posnetkov prišli, ne vem, sodeč po kvaliteti pa mislim, da so jih odgovorni ali neodgovorni ljudje presneli na magnetofone iz radijskih prenosov. Omenjam samo dva kompletna primera (ker radi kontrole vendar ne morem tičati celi dan v kinu), ki sem ju v zadnjem času sam slišal. Dne 20. decembra popoldne je tekel posnetek zabavnega orkestra, še med tem časom, ko smo mi pripravljali oder za večerni koncert. Šel sem s tovariši: Vebletom, Rijavcem in Sossom k operaterju ter ga vprašal, kje je dobil posnetek. Odgovoril mi je, da je to neka stara plošča. Poleg tega, da se mu je videlo, da ni govoril resnice, so tudi kolegi enoglasno izjavili, da je to naš posnetek, ki je bil prejšnji dan (v nedeljo) prvikrat predvajan v Radiu, posnet 3 dni prej, aranžman je bil posebej za nas napisan in je imel še nekaj tipičnih stvari, po katerih bi bilo nemogoče zamenjati ta posnetek s kakim drugim orkestrom. To je bilo v kinu »Union«. 11. tega meseca pa je v kinu »Komuna« tekel posnetek iz mojega filma »Irena v zadregi«, kjer poje Zlata Gašperšič. Mislim, da je popolnoma jasno, da se to kino-podjetje ne more z ničemer zagovarjati. Mislim, da je popolnoma jasno, da jaz kot uslužbenec Radia Ljubljana, v svojem službenem času snemam kar delodajalec od mene želi, da pa zato Radio Ljubljana nima izven svojega delokroga nikake pravice razpolagati z našimi posnetki; še celo pa ne z mojimi kompozicijami.

Ker so poleg dejstva, da so ti posnetki očividno ukradeni, še izredno nekvalitetni, smatram, da je s tem oškodovan Radio Ljubljana materialno in moralno ter da imamo in orkester, enako kot avtorji in solisti (v konkretnem primeru Zlata Gašperšič) popolno pravico do materialne in moralne odškodnine. Ker sem uslužbenec Radia Ljubljana smatram, da je dolžnost ustanove, kjer sem zaposlen, da me zaščiti, sicer si moram poiskati zadoščenje sam.

Kino-podjetje v Ljubljani si na podoben način »izposoja« vse aktualne glasbene posnetke Radia Ljubljana. Ni moja dolžnost, da opozarjam na to Radio Ljubljana, kot ni moja dolžnost, da opozarjam posamezne ansamble na taka dejanja. Zdi se mi, da je naša ustanova prva, ki je poklicana, da te razmere uredi.

S.F. – S.N.!

Ljubljana, 12. 1. 1955

(Bojan Adamič)

Na začetek